Ljubo Jasnič: Ne razumem, v čem je bistvo problema planiške kandidature

V primerjavi s tekačem, ki v zadnjih maratonskih kilometrih doživlja najtežje trenutke, so pri Ljubu Jasniču zadnja leta najlepša. »Vselej je bilo tako. Tudi na polmaratonu je bilo, ko smo smučarske skoke pripeljali do visoke ravni, v kateri je svoj tekmovalni vrhunec dosegel Primož Peterka.«

Seveda so. Ko sem v devetdesetih letih postavljal koncept delovanja smučarskih skokov, sem delal po načelu, da se je treba učiti od najboljših. Moj osnovni moto je bil, da morajo biti smučarski skoki slovenski šport ter da morajo imeti za sponzorje slovenska podjetja. Številna slovenska podjetja so me pri mojem videnju podprla. Za trenerja sem pripeljal Jelka Grosa, ki je dosegel izjemne uspehe. Pred olimpijskimi igrami leta 1998 v Naganu sva rekla, da če smučarski skoki ne bodo osvojili kolajne, oba greva. Obljubo sva držala. Jelko je bil tedaj precej čustven, a sem mu rekel, da ni konec sveta, da sva lahko ponosna na narejeno ter da se bova morda nekoč vrnila še močnejša.

V tem mandatu sem zamenjal Francija Petka in Matjaža Zupana. Za takšen korak sem se odločil, ker sem našel novega trenerja. Z Goranom Janusom sva se tedaj srečala v Mostecu. Predstavil sem mu ambiciozne načrte, ki jim je bil pripravljen slediti. Janus je postavil pogoj, da si strokovno ekipo izbere sam. To je bil začetek še ene izjemno uspešne zgodbe.

Zdaj spim mirno. Fantje so dobri, dekleta tudi. Jezi me le, da dekleta nimajo več tekem svetovnega pokala in priložnosti za dokazovanje. Lani pa je bila slika res drugačna. Bil sem prepričan, da so slabo misleči posamezniki delali krivico skakalcem, klubom ter navsezadnje tudi trenerjem in strokovnemu štabu. V letih garanja smo sestavili zgodbo, ki jo je želel nekdo porušiti. Stvari sem delal s ponosom, bil sem v ozadju in zbral veliko denarja, kar ni mačji kašelj. Veste, ni prav težko sesuti dobro zgodbo, precej težje jo je znova sestaviti. Bil sem pripravljen oditi. Ko pa sem tedaj dobil pismo podpore vseh reprezentanc, sem ponosno nadaljeval delo. Ob koncu prejšnjega meseca smo imeli v Sloveniji registriranih 659 smučarskih skakalcev, v Kranju imamo dva gimnazijska razreda skakalcev, kjer je zaposlenih šest ljudi. Smučarska skakalna piramida šteje 25 ljudi in je izjemno močna. Tudi po zaslugi Tomaža Verdnika, strokovnega vodje za skoke in nordijsko kombinacijo.

Ko sem prejel telefonski klic in slišal za to informacijo, preprosto nisem mogel verjeti. Doživel sem šok. Elan je imel v svoji ekipi dva svetovna prvaka, Petra Prevca in Saro Takanaši, pa je kljub temu prekinil izdelavo smučarskih skakalnih smuči. Res sem slabo spal in takoj sem začel razmišljati, kaj storiti. Skrbelo me je za podmladek, kje bo dobil opremo, kako bodo prišli do nje. Veste, starši, ki imajo otroke v smučarskih skokih, niso tako premožni kot v alpskem smučanju, da bi z lahkoto zbrali 1000 evrov za opremo. Takoj sem pomislil, da je treba znanje obdržati doma. Po treh dneh razgovorov sem našel ekipo, ki je vedela, kaj narediti. Peter Slatnar se je strinjal, da vse skupaj prevzame. Potem je sledilo veliko organizacijskih težav, ki smo jih reševali postopoma. Ekonomijo sem gradil na 700 do 750 parih smuči. Pred kratkim mi je Slatnar rekel, da so izdelali že od 1400 do 1500 parov smuči.

Takšen strah je vselej prisoten. Skrbi me razvoj, ki veliko stane. Ves čas je treba delati raziskave. Dokler bom na smučarski zvezi opravljal funkcijo, ki mi je zaupana, si bom prizadeval, da bo znanje slovensko. Ne bom se prodal gigantoma, kakršna sta Ferrari in Turkish Airlines, ki sta izkazala interes za izdelavo smuči. Za zdaj me moti le dejstvo, da ima nova smučka spremenjen zgornji rob. Sprašujem se namreč, ali je bilo narejenih dovolj raziskav za takšen korak. Skrbi me tudi, ali je prava trdota smuči. Po drugi strani verjamem, da bodo znali slovenski strokovnjaki sproti reševati vse nastale težave.

Imeli bomo 2,3 milijona evrov proračuna za vse ekipe. Od tega je približno 1,4 milijona sponzorskih sredstev, preostali znesek pa prejmemo od pristojnega ministrstva, fundacije za šport, televizijskih pravic, v višini 150.000 evrov. Pomembna postavka v proračunu je obnova plastičnih skakalnic do 40 metrov, saj se v klubih vse začne in tudi konča. Letos smo imeli veliko srečo, da nam je prireditev v Planici tako uspela, da je OK Planica namenil smučarskim skokom celoten dobiček, v višini 600.000 evrov. Približno šestino tega zneska smo porabili za kandidaturo Planice za organizacijo svetovnega prvenstva, 200.000 smo za operativni del nakazali Smučarski zvezi Slovenije, 300.000 pa smo posodili zvezi za reševanje likvidnostnih težav. Omenil bi, da smo v pretekli sezoni s proračunom 2,2 milijona evrov poplačali ves preostali kredit, tako da v novo sezono vstopamo čisti.

Mislim, da je.

Kot skupek obojega. Prav je, da imamo takšno Planico, kakršna se bohoti. Zahvala pri vsem gre športnemu ministrstvu in vsem, ki so delali pri črpanju evropskih sredstev. Veliko zaslug v trenutni podobi Planice ima Jelko Gros, ki je vso zadevo tako vestno vodil. Zdaj bo treba Planico vzdrževati. To pa je odgovornost planiškega zavoda in pristojnega ministrstva, da bosta sestavila takšne programe, da bo Planica živela tudi čez poletje. Kar zadeva smučarske skoke, ni težav, saj z najemninami živijo praktično enako tako pozimi kot poleti.

Moja velika želja je, da bi nekega avgustovskega večera pod zvezdami v Planici poslušal dunajske filharmonike. Program mora biti ambiciozen in le tako lahko pridemo do uspeha, zato mora biti po mojem mnenju Planica tudi kulturni objekt. Če ima že skoraj vsak turistični kraj svoj poletni festival, zakaj ga ne bi imela tudi Planica? Jelko Gros bo moral sestaviti močno ekipo, ki bo videla dlje kot do skakalnice.

V Mehiki sem bil zelo razočaran in mislim, da sem svojo osebno zgodbo pri kandidaturi Planice končal.

Na samih prizoriščih kongresov FIS se lahko postaviš na glavo, pa nisi storil ničesar. Ko zadeva pride do predsedstva, ki odloča in šteje 17 članov, je ves trud pozabljen. Eden od teh članov je Janez Kocijančič, ki je podpredsednik FIS in ki ima v mednarodnih krogih zelo velik ugled. Večkrat sem se prepričal, kako ga drugi člani skrbno poslušajo. Pričakoval sem, da ima teh 17 članov med seboj prijateljski odnos, da si zaupajo ter delajo vzajemno. Po mojih kriterijih si drugače dela z najožjo ekipo sploh ne znam predstavljati. Očitno Janez v vseh teh letih ni prepričal drugih 16 članov, da dobro delamo, da si zaslužimo svetovno prvenstvo, čeprav vse številke govorijo nam v prid. Po praktično vseh kriterijih smo številka ena, medtem ko druga prizorišča dobivajo organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju.

Za zdaj so nas neuspešne kandidature v Južni Koreji, Španiji in Mehiki stale okrog 400.000 evrov, ki bi jih lahko porabili za kaj drugega, koristnejšega. Preprosto ne razumem, zakaj člani predsedstva Janezu Kocijančiču ne povedo, v čem je bistvo problema planiške kandidature. Če ugibam, morda v vsej zgodbi manjkajo hotelske kapacitete, saj v vsej regiji in Sloveniji nimamo toliko razpoložljivosti, kolikor jih je imel v Cancunu hotel, v katerem je potekal kongres FIS. Morda bi morali izboljšati infrastrukturo; urediti železnico od Jesenic do Rateč, izboljšati transport do Planice, v Kranjski Gori sezidati tri dobre hotele. Res ne vem, kaj je narobe, le ugibam lahko. Če bi nam kdo kaj povedal, bi bila lahko morda naslednja kandidatura še boljša, popolnejša. Zato sem nad dvojno igro zelo razočaran.