Prizorišče kuhanja najokusnejše »marmelade« ta hip, ki je okoli 600 mladih predvsem z Gorenjske, pa tudi nekaj iz drugih delov naše države in sveta ne bo nikoli pozabilo, je bilo zadnjih deset dni vojaško vadišče ob Savi Bohinjki na Bohinjski Beli. Še včeraj ga je prekrivalo več kot 200 šotorov in drugih objektov, v katerih so noči in dneve, ko je deževalo, preživljali mladi gorenjski taborniki.
Popoldanske nevihte jih niso motile, nam je zaupal šestletni Oskar Hafner iz Železnikov. »Vsaj ni bilo tako vroče,« si je oddahnil in nas poučil o nujnih ukrepih ob deževju. »Že ko so se zbirali oblaki, smo vse stvari v šotoru odmaknili od sten, da šotor ni začel puščati. Dobro smo ga zaprli, ko se je ulilo, in notri reševali križanke ter se igrali.«
Ko se ti naježi koža...
Kaj imajo šotori skupnega z marmelado? Zala Šmid, ki spretno skrbi, da se glas o velikem gorenjskem taborjenju širi po vsej državi, pojasnjuje: »Letos smo se gorenjski taborniki združili pod imenom GootJam. Goot je okrajšava za gorenjsko območno organizacijo tabornikov, Jam pa za jamboree, kar pomeni skupno taborjenje, največkrat z mednarodno udeležbo. Okrajšava Jam, ki je del imena akcije, pa v angleščini pomeni tudi marmelada. In ker je naša 'marmelada' sestavljena iz ogromno različnih tabornikov z najrazličnejšimi navadami in željami, je vsak dodal svoj okus. Takšen je tudi naš letošnji slogan!«
Tisto, česar se bo sama spominjala z letošnjega tabora, je zaprisega novih tabornikov, ki so jo izrekli predzadnji večer. Šmidova pravi, da se ji je od ganjenosti naježila koža. »Okoli sto novih tabornikov in tistih, ki prehajajo v starejšo skupino, je priseglo, da bodo zvesti domovini, da bodo razvijali svojo duhovnost in podobno. Bila je že noč in gorele so samo bakle. Vsi redovi (tako se imenujejo skupine pri tabornikih) smo se postavili v kroge. Tista svetloba, toliko ljudi na kupu, na koncu pa še pesem, s katero smo se poslovili od dneva. Nepozabno,« doživeto opisuje.
Nepozabne so tudi dejavnosti, s katerimi si taborniki krajšajo čas. Tudi takšne, ki taborništvo povezujejo s sodobnimi trendi, na primer zorbing nogomet. Nogometaši so »oblečeni« v velikanske napihljive žoge in igrajo nogomet. »Cilj je seveda zabiti čim več golov. Jaz sem enega že dal,« se je pohvalil Vito Krajnik iz Kranja. »Po petih minutah si čisto premočen in utrujen. Ampak je super. Lahko delaš prevale, se zaletavaš v soigralce, pa te nič ne boli. Vse leti po zraku, a nihče ni poškodovan,« je navdušen.
O izgubljeni generaciji ne duha ne sluha
Precej bolj tradicionalna taborniška veščina je poznavanje vozlov. »Med letom veliko vadimo,« zatrjuje Rene Mraz iz Kranja, ki je mlajšim tabornikom pomagal pri izdelovanju gugalnice iz hlodov in vrvi. »Če se med letom nismo prav dobro naučili, bo gugalnica bolj majava,« pove v šali in pripomni, da jo je deset tabornikov izdelalo v pičlih treh urah. Samo Čadež iz Škofje Loke pa je medtem bos lazil po obronku gozda. »Veliko hodim bosih nog po Lubniku, zato s tem nimam toliko težav kot nekateri,« nam je zaupal. »Učimo se preživetja v naravi. Predstavljamo si, da smo brodolomci. Zdaj iščemo rastline, da jih bomo lahko pojedli. Našli smo že nekaj trpotca in regrat.« Bolj kot užitne rastline pa se mu je v spomin vtisnilo tekmovanje v izdelovanju mostov iz trhlega lesa. »Naš vod je zmagal in dobili smo obročke iz zelo trdega afriškega lesa, česar se ne da kupiti,« ponosno pokaže okrasek na taborniški rutki.
O razvajenih otrocih, ki ves čas visijo na elektronskih napravah, na Bohinjski Beli ni ne duha ne sluha, opozarja 18-letna vodnica iz Kranja Katarina Minatti. »Vse to smo mladi organizirali sami. Otroci uživajo brez mobilnih telefonov, čeprav so jih vzeli s seboj. Ljudje prehitro obupajo nad mladino,« opaža. Z njo se povsem strinja tudi Neža Omersa iz Kranja, ki je na tabor pripeljala najmlajšega udeleženca, še ne enoletnega sina Oskarja. Sama je tabornica že dvajset let. »Oskar bo lahko izbiral med športi, s katerimi bi se rad ukvarjal, tabornik pa bo zato, ker sva se z možem tako odločila. Predvsem zaradi odnosa do sveta, do ljudi in do narave, ki je značilen za tabornike,« pravi. »Če znaš pri 15 letih organizirati taborjenje za otroke, sovrstniki pa tega niso sposobni, si vse življenje v prednosti,« povzema dobrobit takšnega načina življenja.
