To informacijo so si v Gorenju močno prizadevali prikriti in je prišla na dan šele, ko smo začeli mediji preverjati, ali skrbni pregled res že poteka in ali je posledično pričakovati objavo prevzemne ponudbe. Ali bodo Japonci to res storili, bo jasno kmalu. Pristojni pa bi morali preučiti, ali se je morebiti kdo okoristil z notranjimi informacijami. Letos je namreč – brez včerajšnjega trgovanja na borzi – delnica Gorenja zrasla za več kot 50 odstotkov in, kot je slišati, je med posameznimi zaposlenimi v Velenju v teh dneh zavladalo precejšnje nelagodje, saj naj bi uprava, ki glede ideje o morebitnem japonskem prevzemu po naših informacijah menda nima enotnega mnenja, komunikacijo nekaterih sodelavcev skrbno nadzorovala.
Pred časom smo že pisali, da Gorenje po ocenah analitikov lahko predstavlja atraktivno prevzemno tarčo in da se delnico, ne glede na aktualne težave zaradi rusko-ukrajinske krize in padca prodaje ter izgub zaradi valutnih tveganj, splača kupiti.
Za Gorenje je, kot se zdi, strateški partner in zavetje pod njegovim okriljem najverjetneje edina možnost za dolgoročno preživetje. Orhan Sayman, regionalni direktor prodaje turške skupine Arçelik za Evropo in Ameriko (v njegovo skupino med drugim spada tudi Gorenjev pomemben konkurent Beko, ki je Gorenje pred kakšnimi petnajstimi leti že želel kupiti), je že pred časom za naš časopis poudaril, da velenjska družba nima možnosti za samostojno prihodnost. Ne glede na to je v novi Gorenjevi strategiji začrtana prav nadaljnja samostojna pot. Pa tudi preusmeritev v visokocenovne proizvode in opiranje na dizajn, ki pa brez kakovosti Boschu in Mieleju resnično ne bo mogel konkurirati. Oziroma »biti izzivalec«, kot pove mojster javnega nastopanja, kar prvi mož Gorenja Franjo Bobinac nedvomno je. Ne glede na to si bomo dovolili oceno, da je pri pomembni informaciji o japonskem pregledovanju Gorenjevega drobovja povsem pogorel.
Franjo Bobinac je v Gorenju že skoraj 30 let, od leta 2003 pa je na njenem čelu. Kako se bo zapisal v zgodovino? Kot ljubitelj in podpornik rokometa? Morda. Kot popevkar z Mamo, zlato mamo in Lidijo gotovo ne. Še toliko manj kot človek, ki je uspešno vodil Gorenje. Od svojega predhodnika Jožeta Staniča je namreč prevzel podjetje, ki je bilo v dobri kondiciji, potem pa se je začel ukvarjati s širitvijo na druga področja (energetiko, ekologijo...) in prevzemi, ki jim po mnenju kritikov ni bil kos. Pred krizo si je omislil drag prevzem oziroma nakup nizozemskega Ataga. Gorenje je zadolžil. Skupne finančne obveznosti in obveznosti do dobaviteljev presegajo 580 milijonov evrov, ob tem je pomemben tudi podatek, da so se obveznosti do dobaviteljev v letu dni povečale in presegle 220 milijonov evrov. Kritiki še opozarjajo, da je zanemaril nekatere trge v tujini, očitajo mu med drugim nekatere napačne kadrovske poteze v mreži v tujini.
Če kaj, pa ne bo tarča napadov, da se bo ob morebitnem prevzemu Gorenja okoristil. Družba Ingor v lasti skupine vodilnih kadrov Gorenja, ki je pred leti pridobila nekaj več kot petodstotni delež in zaradi katere so ga nekateri obtoževali, da je nameraval izpeljati menedžerski prevzem, je namreč leta 2014 končala v stečaju. Delnice Gorenja so Ingorju že pred tem zasegle banke.
