To je ustavno sodišče Republike Slovenije storilo s svojo, v eno zadevo združeno odločitvijo v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe ter v postopku odločanja o zahtevi v sporu o dopustnosti referenduma, ki jih je vložil sindikat delavcev migrantov Slovenije. Povrhu vsega je svojo odločitev argumentiralo z imaginarnimi pravnimi načeli o zlorabi pravice, ki so sicer praviloma podlaga pri snovanju zakona, a se dajo, če niso v zakon natančno vpeta in je zakon tako enoznačen (pravilno: večznačen), interpretirati tako ali drugače, odvisno od gledišča.
V svoji odločitvi ustavno sodišče ni niti navedlo niti obrazložilo, na katere ustavne in/ali zakonske določbe je svojo odločitev sploh oprlo in zakaj je tako storilo, četudi predstavlja ta najvišja sodna institucija najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Čigavih pravic? Ali pravic volilcev ali pristojnosti – in ne pravic – državnega zbora Republike Slovenije in njegovega predsednika kot prvega med enakimi (poslanci)?
Vsekakor šolski primer politične odločitve ustavnega sodišča k itak politični in hkrati – gledano z vidika prizadetega v njegovi pravici – tudi absolutistični odločitvi predsednika državnega zbora; absolutistični v pomenu nevezanosti na nikogar in na nič. V tem primeru nevezanosti ne na državni zbor, ne na ustavo in ne na zakon.
Tako se je spridila še ena od možnosti, da bi denimo predsedniku republike razširili pristojnosti in pooblastila – da ne bi še naprej tja v en dan promulgiral in podpisoval zakone, četudi so (lahko) vsi po vrsti neustavni in še nomotetično nekvalitetni. Kot takšni končajo na ustavnem sodišču. In ni jih malo.
Ida Čuden Rebula, Sežana