Na vrtu so konec julija nekateri pridelki že pospravljeni, grede pa prazne. A za zemljo ni dobro, da je prazna. Ker pa je za mnoge rastline od konca julija do začetka jeseni vsaj v celinskem podnebju premalo časa, da bi obrodile, je najbolje, da prazne gredice zeleno gnojimo. To ne pomeni, da na zemljo zmečemo listje, temveč na gredo posejemo rastline, ki rastejo tako hitro, da jih pred zimo lahko vkopljemo v zemljo in jo s tem pognojimo. Nekatere med njimi pa zimo preživijo in jih torej vkopljemo spomladi.
Zdravilna za telo in zemljo
Prav zaradi vse bolj priljubljenega zelenega gnojenja se je iz pozabe vrnila ajda. Čeprav jo imamo za slovensko nacionalno jed, je desetletja nismo gojili. Res je sicer, da ajda, ki bi jo zdaj posejali na vrt, ne bi popolnoma dozorela, se pravi iz nje ne bi mogli zmleti moke, lahko pa bi za poparke uporabljali njene poganjke. Ajda ima visoko vsebnost flavonoida rutozida, zato so poparki iz njenih listov zdravilo proti krčnim žilam in za krepitev žil. Vsebnost te zdravilne sestavine je najvišja prav pred cvetenjem, se pravi prav v rastni dobi, kot jo bo ajda na vrtu preživela kot zeleno gnojilo. Do pozebe bo namreč ajda zrasla in zacvetela ter privabila čebele, semena pa ne bodo dozorela. Zato jo bomo tako pred zimo lažje vkopali v zemljo, da se bo do pomladi lepo razgradila, prst pa obogatila s fosforjem. Ajda je za zeleno gnojenje toliko primernejša zato, ker ni v sorodu z nobeno drugo vrtnino, saj sodi v družino dresnovk tako kot kislice. Tako ni treba paziti na kolobarjenje in jo lahko sejemo na vsako gredico ne glede na to, kaj je prej raslo na njej. Je pa treba pri ajdi paziti na nekaj drugega – da res ne tvori semena, saj bi se sicer sama razrasla v plevel, ki ga s svojo bujno rastjo dodobra zamori. Podobno vlogo zatiralca plevela ima tudi proso, a tega za zeleno gnojilo večinoma uporabljajo le kmetje.
Pazimo na kolobar
Ajda seveda ni edina pokrovna rastlina, ki jo vrtičkarji uporabljajo za zeleno gnojenje. Mednje sodijo bela gorjušica, oljna redkev, facelija, med takimi, ki prezimijo, pa lucerna, črna in bela detelja, tudi pšenica in ječmen. Vse lahko sejemo poleti, tja do sredine avgusta, le deteljo posejemo malo bolj zgodaj, do konca julija. Prav pri detelji je treba paziti na kolobarjenje, saj je ne sadimo na grede, kjer so rasle stročnice, prav tako teh vsaj dve leti ne sadimo na grede, kjer smo za zeleno gnojenje sejali deteljo. Je pa odlična podlaga za kapusnice, tako da lahko mirne duše po zelenem gnojenju z deteljo posadimo zelje. Detelja zemljo obogati z dušikom, je pa tako, da v primerjavi s ceno semena mogoče zraste premalo listne mase za vkop, tako da se vrtičkarji pri zelenem gnojenju raje odločajo za druge rastline.
Bela gorjušica je poleg tega, da jo uporabimo za zeleno gnojilo, odlična tudi za zastirke, saj odganja polže. Poleg oljne repe je to ena redkih pokrivnih rastlin, ki jo lahko sejemo spomladi, takoj po zmrzali, in jo v zemljo vkopljemo še pred sajenjem vrtnin sredi maja. Je pa z belo gorjušico tako kot z oljno repico problem, da so v sorodu z veliko vrstami zelenjave od brokolija do redkvice in rukole, tako da moramo biti pozorni na pravilno kolobarjenje.
Z vkopavanjem rastlin v prst je tako, da obstajata dve teoriji. Po eni jih požanjemo in nemudoma vkopljemo v zemljo okoli deset centimetrov globoko. Po drugi jih pozno jeseni požanjemo in le položimo na gredo, ki jo bodo čez zimo ščitile pred mrazom, nato pa jih spomladi vkopljemo v zemljo. V nobenem primeri zeleno gnojilo ne bo začelo gniti do pomladi.
