Takole je povedal: »O dvorcu Podšentjur, kamor so se Čopovi preselili v 18. stoletju, je pisal še sloviti Valvasor, ki ga je na svojem bakrorezu označil po nemško, S. Georgen, kar bi po Kranjsko takrat zapisali »Pod Sent Jurjem«. Dvorec je menjaval lastnike, leta 1748 pa sta ga kupila Janez Jožef in Marija Čop, začetnika podkumske rodbine Čopovih. Vzela sta se maja 1748. Slab mesec po poroki sta zakonca kupila dvorec Podšentjur v takratni svibenjski župniji na Spodnjem Kranjskem. Prejšnja lastnica Marija Terezija Merherič je živela v Ljubljani in dvorcu ni posvečala posebne pozornosti, zato je bila kupnina nizka. Ko sta zakonca kupila dvorec, ta ni bil v najboljšem stanju. Čopa sta se odločila izboljšati zemljišča z melioracijo, tako da sta vrednost dvorca in njegovega imetja do leta 1760 dvignila s 420 na vsaj 600 goldinarjev. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, sin Franc Ksaverij in hči Marija Ana Čop. Marija Konstancija je zaradi svojega izvora iz meščanske poplemenitene rodbine dobila naziv grofica Čopova in postala je prva graščakinja iz Čopovega rodu. Umrla je leta 1760. Po smrti Marije Konstancije je dvorec najprej nasledil njen soprog Janez Jožef. Priletni vdovec po njeni smrti ni dolgo ostal sam. Poročil se je z Marijo Rozalijo Šivic, s katero sta povila tri otroke, sina Jožefa, hčer Marijo Jožefo in sina Antona. Dvorec je leta 1789 nasledil starejši sin Jožef Čop I., potem pa se je dediščina prenašala iz roda v rod vse do Jožefa Čopa IV. leta 1880. Temu je leta 1912 kot lastnik sledil sin Alojzij, ki ga je leta 1936 nasledila vdova Marija. S prerano preminulim možem Alojzijem sta imela sicer tri sinove: Jurija, Rafaela in Alojzija. Potem je življenje tako naneslo, da je Rafaelova žena Julka, odšla s trebuhom za kruhom v Francijo in je s seboj vzela tudi hčerko Marjanco, sina Zdenka je pa pri očetu pustila. Marijin in Alojzijev drugi sin, Jurij, se je pa s Cecilijo poročil in sta na svet spravila tri otroke, Jurija, Tomaža in Bernarda. Ko pa je Rafael umrl, sta Alojzij ml. in Marija (pravili so ji Mici, prišla pa je iz Svibnega) posvojila malega Zdenka.
Ko se je moj oče Zdenko z mojo mamo Marijo (ki ji tudi Ija radi porečemo) poročil, smo začeli na svet prihajati: sestra Sabina je letnik 1978, druga sestra Andreja letnik 1985, jaz sem pa na svet privekal leto pozneje. Ko je stari ata Lojze leta 1986 umrl, so se vrata naše gostilne za nekaj časa zaprla, a sta jih moj oče Zdenko in mama Marija spet odprla leta 1989. Oče je leta 1995 začel še s prevozništvom, gostilniško in trgovinsko dejavnost, leta 2014 pa je prevozništvo predal moji sestri Sabini. Sam sem že pri rosnih štirinajstih sedel za volan ta velikega vlačilca in sem ga tudi peljal, tako da sem pozneje kar nekaj časa kolebal, ali naj se podam v mehanične vode ali naj grem za kuharja. Pa sem se za kuharijo odločil in nikoli mi ni bilo žal. Opravil sem tudi strokovni izpit za turističnega vodiča po Zasavskem hribovju, s 24 leti pa sem postal najmlajši kuharski mojster z diplomo v Sloveniji,« zaključi svojo pripoved s prav takšno strastnostjo, kot jo je vseskozi izžareval.
Njegov poklic, kateremu tako scela pripada, ga je popeljal že marsikam. Tudi v Srbijo, kamor je bil povabljen v ekipo, ki je pripravljala pogostitev tudi za srbskega predsednika Tadića. In je Lojze na vsak način želel postreči s pristnimi, domačimi, slovenskimi jedmi in je zategadelj kar v potovalke in v vrečke spravil pršute, savinjske želodce, domačo skuto in bučno olje in še bi lahko naštevali. Ko pa so prišli na carino, se je Lojze, ves v strahu, da mu bodo vse skupaj pobrali, malce zlagal, da se odpravljajo na neko pevsko tekmovanje cerkvenih zborov – in so ga pustili pri miru, jestvine so pa tudi priromale na pravo mesto.
Kaj vse Lojze skupaj spravi v svoji klinično čisti kuhinji? Hoj, saj ne vem, kje bi začel in kje bi končal, da ne bi česa izpustil: pečena jajčka na domačih ocvirkih, zasavska jetrna klobasa s proseno kašo, žolca v solati, »pečmah« (rjavi fižol v zrnju z nastrganim jabolkom, zabeljeno z ocvirki), goveji karpačo kumljanskega bika na zelenjavni posteljici z balzamičnim prelivom in parmezanom, pa »ta domače« juhe, pa zajčji ajmoht z drobnjakovimi knedelci, pa ocvrt file postrvi na ajdovi kaši s smetano in čemaževim pestom, pa žabji kraki, ocvrti v sezamovi srajčki, na praženem poru, pa krompirjevi svaljki z jurčkovo omako in peteršiljem, pa domače testenine s tartufi in smetano, pa nadalje resnično vseh vrst mesovje, tako slastno pripravljeno, kuhano, dušeno, ocvrto ali pečeno, da se topi v ustih, še prav posebej, ko Lojze vsemu skupaj pridoda še čarovnijo svojih prilog, ki so ena slastnejša od druge. In tako, za vrh vseh vrhov, sladice: borovničev domači tiramisu s hišno skuto in sadno omako, pa borovničev sorbet s penino, pa domač jabolčni zavitek, pa praženec ali šmorn, z rozinami ali pa z domačo Lojzetovo marmelado.
Ljudje, naj za konec zapišem še tole: v dvestoletni dobi Čopove rodbine, ki je živela v dvorcu Podšentjur, je Čopov rod na Kumljanskem pognal čvrste korenine. V Sloveniji namreč ni graščine, ki bi bila v rokah iste rodbine več kot stoletje in pol, medtem ko v šentjurski graščini Čopov rod gospodari že 267 let. Kljub izseljevanju preteklih generacij Čopov, ki so iskali zaposlitev drugod, je Čopova rodbina danes ena najtrdnejših v vaseh pod Kumom. Zdrav bodi, Lojze Čop, velemojster velemojstrski!
