Gnusen je, bi bil prvi odgovor, čeprav to sploh ne drži; če ga pogledamo od blizu, je večinoma izjemno cizeliran »izdelek«, kot najslavnejši kosi nakita, njegovo obarvanost pa posnemajo tako vrhunski modni kreatorji kot vrhunska intuitivna estetika primarnih ljudstev. Njegova mreža je kot čipka ali kot abstraktna risba ali pravljični bel lijak in njegova spretnost se meri s spretnostjo najboljše klekljarice. Se torej ljudje identificiramo z ujeto muho, je zato pajek na toliko risbah upodobljen kot simbol zlega bitja, ki preži na nedolžno žrtev? (In je bil Spiderman poskus ovreči ta njegov slab renome?) Ampak zakaj se nam potem niso enako zamerili martinčki, ki tudi jejo nedolžne muhice? In tudi uboge pajke?
Letos sem po dolgem času preživela počitnice pod milim nebom, se pravi pod šotorskimi krili. Če je bila oprema, presenetljivo, še povsem uporabna, če so se roke brez težav spomnile vseh prijemov pri sestavljanju in glava vseh nujnih reči, ki jih človek med kampiranjem rabi, pa sem na bližnja srečanja z žužami čisto pozabila. Ne le, koliko jih je, ampak koliko večje so od naših v le dobri dve uri vožnje oddaljeni Ljubljani. Najprej tiste čokate rjave kobilice, ki ti kot masten datelj padejo na knjigo in te butasto gledajo, ko zavreščiš, kot bi bila klopotača. Potem tiste svetlo zelene, s krili, šest centimetrov dolge, ki čepijo na listu, nevidne, dokler se ne premaknejo, popolna mimikrija. Potem skarabeji, teh se od prej sploh ne spomnim, da bi bili tako množični, ti imajo zjutraj očitno vedno mačka, ker letajo kot tista prva pionirska letala, majavo, ropotaje kot enomotorci, negotovo spreminjajoč smer se zaletavajo v vse, tudi v človeka, ki se hoče rahlo meditativno posvetiti jutranjemu čaju. In potem padejo na mizo kot kamen; in rabijo kar nekaj minut, da spet pridejo k zavesti. In potem končno oddrdrajo na tisto debelo sosedovo figo, ki se že nekaj dni zeleno-črno blešči, ker je nanjo prisesana vsa skarabejska družina. (In potem slišim, da so ti doppeldeckerji maja krasili cvetoče oljke, potem pa požrli tudi vse češnje na ogromnem drevesu v bližini.)
In seveda – že prvi večer, ob vsem tistem nenehnem skrbnem »zapiraj šotor, da ne bo komarjev not« ofenziva prav v trenutku, ko kaže, da bo to znova najdeno vznemirjenost nad ležanjem med nočnim žaganjem škržatov, meketanjem koz in neidentificiranim šuštenjem za šotorom zamenjal spanec. In spet luč – in udri po nevidnem sovražniku, ki ti nenehno brenči okoli ušes, a izgine, ko ga začneš iskati. In lej, tu niso le komarji – tik nad glavo prava mala sredozemska tarantelica, uradno Hogna radiata, zelo kosmata, no, ne tako majhna, kakšne tri, štiri centimetre, dovolj za resen šok in histerični masaker z japonko.
Idiotsko. Čisto po nepotrebnem. Kar malo sramotno. V naslednjih dneh namreč postane jasno, da smo zasedli njihov teritorij, da so zdaj v kovčku, zdaj v loncu, da je treba zastaviti miroljubno politiko sožitja med staroselci in nami, priseljenci. Da nam nič nočejo, da tudi ob vsaki osi ne poblaznimo in ne ob čebeli, še ob obadu ne in niti ob res kraljevskem primerku sršena, ki tudi prihaja na redne dnevne obiske, v nizkem preletu nad našim taborom.
Počasi se torej lupimo svojih mestnih fobij, v ničemer utemeljenih urnikov in ritualov, paranoje o škodljivosti sonca, o obveznem tuširanju po kopanju, kremah za pred in po, za ponoči in podnevi, za mlado in staro, nenehnega preverjanja telefonov, bentenja, ker ni interneta. Vse bolj čisto postaja v glavah, čas spet počasi dobiva svojo gostoto, spet traja in ne le beži, knjiga pa velikokrat zaspi v naročju, medtem ko pogled tava med oblaki ali krošnjami ali pa ga preseneti martinček, ki se nenadoma ustavi, se dvigne na krempeljce zadnjih nog, dvigne rep in se meni nič tebi nič pokaka deset centimetrov od moje glave. Animal planet, a hvala bogecu, brez vsake senzacije, nobenih napihnjenih junakov, ki se mikastijo s strašnimi zvermi, le neko običajno, tiho življenje neštetih prebivalcev, vzporedno življenje, ki se vrti v svojih logičnih ciklusih in ne pozna norosti človeškega sveta, razen seveda, če ta brutalno ne zapelje čezenj.
Po dvotedenski terapiji tudi dejstvo, da dela le še en telefon in da jemo le najbolj osnovno hrano, ne povzroča več napadov panike. Nasprotno, kolektiv ugotovi, da imata trgovinica v bližnji vasi in ribič v zalivu v resnici čisto vse, kar zares potrebujemo. Kolektiv ugotovi, da si je dobro nekaj tega občutja skrbno spraviti, ker je dragoceno, zelo dragoceno. In tisti škorpijon, ki zadnji dan negibno čepi na klopi, tik zadnjice, nima več nobene možnosti za doseganje spektakularnega preplaha. Mir v nas je premočen. O, lej, škorpijon, reče eden, drug pa, ja, a nisi še nobenega videl do zdaj? In pijemo kavo naprej, medtem ko on zleze pod klop.
P. S. Ultimativni preizkus vendarle sledi po vrnitvi domov: stanovanje nam je, kot lani, zaskvotal ščurek. Pravzaprav njegov otrok. Sirota, ki smo ji lani pobili vso družino.