Fotografije so me fascinirale. V njih sem videl močan potencial, zato sem pomislil, da bi bilo sodelovanje z Indro zanimivo. Videl sem priložnost dela z neobdelanim, avtentičnim materialom. Na severu Italije sem bil asistent fotografov, ki so delali fotografske knjige. Še vedno imajo založniško podjetje, osredotočeno na fotografske knjižne projekte. Vedno sem iskal možnosti za takšne vrste knjigo. Ko sem videl te slike, sem takoj pomislil, da bi to lahko bila ta knjiga.
Fotografije so vas v trenutku prevzele?Da. Varanasi je velikokrat fotografirano mesto, medtem ko v Manikarniki kot zahodnjak nimaš dovoljenja fotografirati. Knjiga vsebuje veliko različnih tem o dogajanju v Manikarniki. Stopnja avtentičnosti fotografij je bila tako visoka, da je bila vredna objave, tak način objave pa se mi je zdel najboljši.
Drugi cilj je bil verjetno spodbuditi ljudi k razmišljanju o kulturnih razlikah.Ko si tam, so razlike očitne v primerjavi z zahodnim svetom, zato je ta izkušnja tako zanimiva. Včasih sem fotografije objavljal na blogu, kjer sem razlagal, kakšna je Indija. Tega projekta pa sem se skušal lotiti na zabaven, zanimiv, svež način. Ampak tudi tako, da bi skušal razbiti zid med Zahodom in Vzhodom, klišeje o Varanasiju. Ta je zelo fotografiran, tudi med Indijci. Izjemno in hkrati nadležno je, da ljudje, ki vse življenje živijo v Varanasiju, danes gledajo z zahodnimi očmi. Imitirajo velike zahodne gospodarje. Včasih smo mislili, da je indijski pogled na svet deviški, a ni. Je onesnažen z zahodnimi fotografijami. Neki indijski fotograf mi je rekel, da je bil presenečen, da sem kot zahodnjak skušal narediti to, kar je vedno skušal početi tudi sam – najti indijski jezik v fotografiji. Tega v resnici nimajo. Bil sem na predstavitvi v Chainpurju, kjer je ta fotograf naredil test med občinstvom. Ob vsaki fotografiji jih je vprašal, ali gre za zahodnjaka ali Indijca. Občinstvo je vedno napačno odgovorilo, kajti vse fotografirane osebe so bili Indijci, le videti so bili kot zahodnjaki. Drznem si reči, da razen Japoncev ni veliko vizualnih fotografskih kultur, ki lahko izstopijo iz gledanja z zahodnimi očmi.
Na prireditvi v Ljubljani ste odgovorili na več etičnih vprašanj. Ste jih dobili tudi drugje po Evropi?V Ljubljani sem vesel etičnih vprašanj, ker so bila postavljena na pameten način. Včasih dobim neumna in površna etična vprašanja.
Pa ste v resnici imeli etično dilemo?Ne. Dobil sem le etične pripombe, ampak takšne, kot sem jih že opisal.
Morda zato, ker fotografiranje mrtvih ljudi v Indiji ne povzroča etične dileme? Navsezadnje je tam običajno, da v osmrtnici objavijo fotografijo mrtvega človeka.Ne, to ni razlog, da nisem imel etične dileme. Čeprav je res, da se jim to zdi povsem spoštljivo, kajti imajo drugačno idejo, kaj je spoštovanje. Nekaterim na Zahodu se vse zdi nespoštljivo. Ko sem fotografije pokazal v Nemčiji, je bil to problem, kajti tam ljudje na neki način čakajo na to, da boš storil nekaj nespoštljivega. So zelo politično korektni. Toda neki pomembni nemški fotograf mi je rekel, da umetnost dovoljuje, kar sem želel narediti.
Kako ste našli Indro Kumarja Jhaja?Najprej sem videl njegove fotografije na steni. Povprašal sem naokoli, kdo jih je posnel. V treh minutah se je pojavil, mi stisnil roko in dal svoj fotoaparat, da mi je pokazal še druge fotografije. Povedal sem mu, da dela nekaj unikatnega. Ni imel zunanjega odziva, da je to, kar dela, posebno. Ko sem mu povedal, da želim delati z njim, vložiti svoj čas in denar, je bil vesel.
Kako se je odzval, ko je videl knjigo?Veliko mojih prijateljev v Italiji ne razume bistva fotografske knjige. Medtem ko bi rekel, da on komajda zna brati. Prepoznal je produkt, ampak mu ni bilo veliko mar zanj. Še posebno, ker je bilo to na začetku, ko podobno kot zdaj to ni prineslo veliko denarja. Mislim, da njegova vključenost, ko gre za umetniško zadovoljstvo, ni velika.
Kaj dela zdaj?Verjetno v tem trenutku fotografira v Manikarniki.
In ste še vedno v stiku z njim?Glavni projekt je bil, da naredimo arhiv fotografij in tako rešimo njegovo delo, ga organiziramo. Eden od produktov tega prizadevanja je bila knjiga. Vendar fotografije še vedno zbiramo. Še vedno hodim tja in ga prosim za slike, ki jih dodajam v arhiv. Morda bomo naredili nadaljevanje ali pa bomo te slike le hranili.
Se je vaša percepcija smrti zaradi te izkušnje morda kaj spremenila?Kaj pa vem. Malo sem se asimiliral z idejo, da je smrt lahko ustvarjalna. V smislu, da je smrt izraz spremembe, sprememba izraz novosti. V smislu razumevanja smrti kot o koncu telesa, ki je kot vozilo. Tega ne potrebujemo več, ko je pokvarjeno. Če se znebimo ideje, da je smrt telesa povezana s smrtjo nas samih, je to lahko osvobajajoče, kar pa je zelo novodobno in ne bi rekel, da verjamem v to. Moja izkušnja z indijsko percepcijo smrti je predvsem ustvarjalna.
Katero bo vaše naslednje delo?Prijatelji v Varanasiju mi bodo dali na voljo tempelj, s katerim bom lahko delal, kar bom hotel. Mislim, da si bom ustvaril svoj tempelj tako, da ga bom naredil za dekoracijo.
