Uporaba brezpilotnih letal, vojaškega orožja, avtomatsko branje registrskih tablic in električni paralizator so samo nekatere od napovedanih novosti, ki jih prinaša predlog novele zakona o nalogah in pooblastilih v policiji. Natančneje njegovi osnutki, saj predlog še niti ni dokončno oblikovan. Toda napovedana novela že danes dviguje veliko prahu. Čeprav v njej ni kakšnih slovenskih posebnosti ali kapric, temveč predvsem vpeljuje rešitve, ki jih nekatere evropske policije že poznajo, se pojavljajo številni pomisleki.

Poleg informacijske pooblaščenke, ki je v teh dneh ministrstvo za notranje zadeve opozorila na sporne vidike širitve policijskih pooblastil, so dodatne pripombe k predlogu novele ponovno podali tudi pri Amnesty International. Širjenju pooblastil policije nekateri očitajo tudi hitenje ali celo »fotofiniš« v tajnosti.

Predvsem zato, ker je ministrstvo za notranje zadeve izrazilo možnost, da bodo predlog novele v vladi obravnavali že ta četrtek, nekateri pa z zadnjimi osnutki predloga še sploh niso seznanjeni. Toda ta scenarij je po naših neuradnih informacijah že odpadel, tako da vlada predloga novele v vročem juliju najverjetneje še ne bo obravnavala. Teme, ki jih načenja novela, kljub temu še vedno ostajajo močno razgrete.

Pazljivo z vojaškim orožjem, še bolj z miselnostjo

Novela zaradi grožnje terorizma med drugim uvaja podlago, po kateri bi lahko policisti v nekaterih primerih uporabljali tudi vojaško orožje in vojaško opremo. Da gre za izjemno občutljivo področje, se strinja dekan fakultete za varnostne vede dr. Andrej Sotlar in opozarja, da si je treba odgovoriti na vprašanja, ali obstaja širok strokovni in družbeni konsenz, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, in tudi, kako bodo takšne spremembe posegle v odnose znotraj sistema državne varnosti – predvsem v odnosu med vojsko in policijo.

»V nasprotnem primeru lahko hitro sprožimo proces militarizacije policije – ali pa vsaj očitke o njem –, ki smo ga deležni marsikje po svetu. S tem se ruši že pred stoletji postavljena meja med policijskimi in vojaškimi funkcijami, kar ni dobro ne za družbo ne za obe organizaciji. Drugo vprašanje je, koliko lahko ti dve organizaciji med seboj sodelujeta in v kakšnih razmerah, ne da bi spreminjali njune osnovne značilnosti in funkcije. Na tem področju gotovo še niso izčrpane vse rezerve, niti pravne niti praktične,« razmišlja dr. Andrej Sotlar in dodaja, da je že do uporabe vojaškega orožja in opreme v policiji treba biti zelo pazljiv, še bolj pa pozoren, da se v policijo ne začne seliti tudi vojaški tip organizacije in miselnosti.

Za strožje pogoje uporabe električnega paralizatorja

Noveli nasprotujejo tudi pri Amnesty International in v zadnjem dopisu ministrstvu vztrajajo, da je umeščanje uporabe električnega paralizatorja, ki je prav tako ena izmed predvidenih novosti, med opremo policistov neprimerno. Električne igračke sicer dovoljuje tudi Svet Evrope, električni paralizator v obrambne namene pa je uveljavljen že v marsikateri državi.

Vendar pod strogimi pogoji in na podlagi ustreznih analiz. Oboje pa pri Amnesty international močno pogrešajo. Ministrstvu očitajo, da so vsebinske analize stare že desetletje – električne paralizatorje so pred leti testno uporabljale nekatere policijske enote, prav tako pa Svet Evrope električni paralizator dojema kot blažjo alternativo uporabi strelnega orožja. Torej pod pogoji, ki se zgledujejo po tistih, ki veljajo za strelno orožje, in ne bolj svobodno.

Po mnenju nevladnikov v slovenskem primeru temu ni tako, piscem zakonodaje pa očitajo, da je uporaba električnega orožja navedena preveč na široko. Predvsem so kritični, da predlog novele dovoljuje tudi uporabo elektrošokerja z dotikom (sicer resda le izjemoma), ki lahko traja dlje časa in lahko spominja ali pa se izrodi v elemente mučenja, in ne le z izstrelitvijo elektrod.

Pri Amnesty International, kjer imajo pripombe tudi na na novo določena pravila za identifikacijski postopek, osebno preiskavo in prepoznavo registrskih tablic v prometu, vztrajajo, da električni paralizatorji še posebno ne bi smeli biti dovoljeni v splošni policijski uporabi, temveč bi jih lahko kvečjemu uporabljali le posebej izurjeni policisti.

Iz varnih pisarn je lahko govoriti

Toda na policiji in notranjem ministrstvu ostajajo prepričani, da električni paralizator in preostala širša pooblastila (včasih tudi dobesedno) krvavo potrebujejo. Ugotavljajo namreč »delno praznino med palico in strelnim orožjem, saj policisti nimajo ustreznega prisilnega sredstva, s katerim bi lahko varno in učinkovito obvladali osebo, ki se aktivno upira ali napada z orožjem ali nevarnim predmetom – nož, palica, razbita steklenica in podobno,« kot so zapisali v osnutku predloga novele, iz katere je tudi razvidno, da električni paralizator uporabljajo policisti številnih evropskih držav.

Da bodo pri širitvi pooblastil vztrajali, so na policiji jasno dali vedeti tudi po zadnjem umoru policista pri Brežicah. Čeprav je šlo za dogodek, ki ga zaradi njegove absolutne iracionalnosti bržkone ne bi bilo mogoče preprečiti, je bilo vodstvo policije ostro: »Razumemo, da tisti, ki odločajo o utemeljenosti naših predlogov, ocenjujejo to utemeljenost v svojih varnih pisarnah in realnosti teh groženj, s katerimi se vsakodnevno soočamo, ne dojemajo tako kot mi. Seveda pa pričakujemo, da bi prepoznali in pa tudi znali slediti argumentom naših predlogov. In najmanj, kar si želimo, je to, da bi bil argument življenje policista,« je tedaj zelo odkrito namignil generalni direktor policije Marjan Fank.

Tveganje množične obdelave osebnih podatkov

Bitko z notranjim ministrstvom bije tudi urad informacijske pooblaščenke, pomisleki Mojce Prelesnik in sodelavcev pa zaradi narave njihovega dela zadevajo najširši krog državljanov. Preširoko predpisane možnosti uporabe brezpilotnih letal, avtomatske prepoznave registrskih tablic in zbiranje biometričnih podatkov najbolj izstopajo, informacijska pooblaščenka pa opozarja tudi, da se v noveli za prikrito in namensko kontrolo oseb, vozil, plovil, letal in zabojnikov niža dokazni standard z utemeljenega razloga za sum na zgolj indic – najnižji možni dokazni standard.

Tudi Prelesnikova opozarja na manko analiz vplivov na zasebnost, marsikje pa tudi na premalo varovalk, ki bi jasno onemogočile zlorabo ali neželene anomalije. Glede uporabe senzorjev, s katerimi bi policisti na avtocestah avtomatično prebirali registrske tablice vozil, Prelesnikova tako meni, da obstaja preveliko »tveganje množične obdelave osebnih podatkov voznikov in vsa preostala tveganja glede posegov v temeljne človekove pravice«.

Peter Lovšin