Bojkotov olimpijskih iger je bilo v preteklosti veliko. Najbolj znana sta iz let 1980 in 1984, ko v Moskvo zaradi sovjetske invazije v Afganistanu ni bilo ameriških športnikov, štiri leta pozneje pa je igre v Los Angelesu bojkotirala Sovjetska zveza in 14 njenih zaveznic. Najbolj odmevni suspenzi imajo nekoliko daljšo brado. Mednje sodijo igre po prvi in drugi svetovni vojni, ko na njih niso smeli nastopati športniki iz agresorskih držav. Leta 1964 pa v Tokiu zaradi apartheida niso smeli tekmovati južnoafriški športniki.
Velik problem ruske dopinške zgodbe se skriva v dejstvu, da velika večina spremljevalcev in žal tudi profesionalnih športnih delavcev ne ve natančno, za kaj v vsej zgodbi sploh gre. Zato ima velika večina kar vse atlete za dopingirance, med katerimi so srečneži, ki so svoja dejanja pač uspešno prikrili. Vse to čuti tudi odlična mlada generacija slovenskih atletov. Ogromno izgublja tudi atletika kot športna panoga. Vselej je bila kraljica športa v olimpijski druščini. V obdobju, v katerem živi eden najuspešnejših svetovnih športnikov in atletov nasploh Usain Bolt, se svetovna javnost bolj ukvarja z dopingom kot z Jamajčanom.
Ko smo se v petek ob predstavitvi slovenske olimpijske reprezentance na vlaku iz Ljubljane do Kopra veliko pogovarjali o trenutno najaktualnejši športni temi, mi je bila najbližja misel Andreja Hajnška, trenerja metalke kopja Martine Ratej. Zakaj pri vsakem športniku s preprostim klikom na računalniku ne moremo preveriti, kolikokrat in kje je bil testiran, kdo je izvajal in kdo nadzoroval test? Izdelava takšne preglednosti podatkov bi bila mačji kašelj v primerjavi z izdelavo bioloških potnih listov. Ob takšni preglednosti bi imela javnost več vpogleda v širše dogajanje, imela bi izrazitejše in strokovnejše mnenje. Kaj takšnega očitno ni v interesu številnim lobijem, ki služijo mastne neobdavčene zneske za podpiranje in prikrivanje največjega športnega zla. In ti sežejo do političnih vrhov najvplivnejših ljudi na svetu.
Pogledi drugih atletskih športnih delavcev so bili različni, a so imeli skupni imenovalec. Ni bilo junaka, ki bi se izpostavil in rekel, da je suspenz ruskih atletov napačna poteza. Je pa v boju proti dopingu preveč osamljena, da bi atletska in športna tekmovanja dobila čistejši pridih. Vse namreč moti, da bodo lahko v Riu de Janeiru tekmovali številni zvezdniki moderne atletske dobe, ki so bili v preteklosti celo večkrat dopingirani. Skupno jim je le to, da niso Rusi. So pa Belorusi, Jamajčani, Američani, Kenijci, Turki...
Če bodo znali v tej zgodbi ruski športniki, športni delavci, politiki in še kdo v prihodnjih letih najti tudi nekaj samokritičnosti, bo ruska prihodnost svetlejša. Vzgojili bodo manj muh enodnevnic, ki prihajajo na največja tekmovanja kot anonimneži, na njih pa v enem najbolj garaških športov na zemlji osvajajo kolajne. Protidopinške komisije pa bodo lahko imele vpogled v prehrano in dodatke ruskih športnikov tudi tedaj, ko se skrivajo doma.
