Takoj po prihodu Britancev v Singapur leta 1819 se je pojavila potreba po večjem številu delavcev v gradbeništvu, saj je bilo treba zgraditi infrastrukturo za mlado kolonijo in uresničiti vizijo kreativnega in nadebudnega Rafflesa, ustanovitelja modernega Singapurja. Ker delavcev na otoku enostavno ni bilo, so jih začeli »uvažati« z Daljnega vzhoda in indijske podceline, njihovo število pa je dobesedno eksplodiralo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se za tuje korporacije začele graditi številne poslovne stolpnice. Domačinom takšno delo ni bilo všeč, plače pa še manj, zato se je gradbena sila gradila predvsem na tujcih. Stanje danes ni nič boljše, saj v tej branži še vedno prevladujejo mladi fantje iz Bangladeša, Indije, Šrilanke in Kitajske. Živijo v izoliranih območjih, po navadi takoj ob gradbišču, tako da so transportni stroški za delodajalca nižji. Pogosto gre za kompleks zabojnikov in barak s skupnimi toaletnimi prostori. Zjutraj jih pobere tovornjak in tako naloženi na »kason« odidejo na delo. Ko to vidiš iz avtobusa, te stisne pri srcu, saj nimajo varnostnih pasov, medtem ko se človek sprašuje, kakšne bi bile posledice potencialne prometne nesreče. Delajo ob visokih, vročih temperaturah in Singapurci, ki so navajeni na vsesplošno prisotnost klimatskih naprav, si tega ne morejo niti predstavljati, kaj šele, da bi poprijeli za takšno delo. Po koncu delovnika se spet spravijo na tovornjak in počasi se vozijo nazaj v njihovo malo bazo. Po tuširanju pokličejo domov, pogledajo televizijo in nato zaspijo. Naslednji dan se zgodi deja vu in tako v nedogled. Ko so prosti ob nedeljah, se z vrečkami, polnimi pijače, napotijo proti najbližjemu travniku, kjer bodo ves dan odkrivali skrivnosti kolonialnega kriketa, tisti bolj pogumni pa bodo zapustili njihov mikro svet in se odpravili v mesto. Neporočeni fantje se tam poskušajo povezati s pomočnicami in služkinjami iz Indonezije in Filipinov, kar dodatno zacementira njihovo izoliranost od večinske družbe, ki na njih gleda kot nezaželen tujek, čeprav Singapur brez njihove pomoči niti pod razno ne bi dosegel visokega standarda.
Kljub dejstvu, da imajo tukaj boljše pravice in večjo zaščito kot njihovi kolegi v Perzijskem zalivu, so njihove zgodbe pogosto žalostne in tragične. Nekateri se smrtno ponesrečijo na gradbišču, še več se jih poškoduje, ampak njihove zaposlitvene in finančne možnosti v domovini so omejene, zato se brez velikih pomislekov odpravijo na delo v tujino. Ko se mlad fant v Bangladešu, obsojen na brezposelnost, odloči za odhod v Singapur, mu službo »poišče« agencija, ki mu bo za nekaj tisoč dolarjev plačila uredila vse, kar potrebuje za legalen vstop v drugo državo. Ker takšnih vsot denarja nihče od fantov nima, jim denar z visokimi obrestmi kasneje trgajo od njihove mesečne plače, tako da jim na koncu ostane bore malo, pa še to bolj ali manj pošljejo domov svojim družinam. Težko jim je, ampak zavedajo se situacije, da bi jim bilo doma še težje, zato so hvaležni tudi za tisto malo, kar nekateri delodajalci na žalost pridno izkoriščajo. Velikokrat beremo v časopisu o mobingu nad njimi in kako jih delodajalci kaznujejo za najmanjše napake, in sicer tako, da jim odtrgajo denar od že tako nizke plače. Nekateri niso niti zdravstveno zavarovani, kar izvejo šele, ko se zgodi delovna nesreča. Včasih jim po grdem padcu na gradbišču svetujejo, naj vzamejo lekadol, namesto da bi jih odpeljali v bolnišnico na zdravljenje. Zveni znano?
Singapur bo 9. avgusta praznoval 51. obletnico neodvisnosti in tudi tokrat bodo organizirali parado na prostem, na kateri korakajo in se javnosti predstavljajo kontingenti vojske, policije, civilne zaščite ter številni drugi pripadniki javnih služb. Ker menim, da je bil prispevek gradbenih delavcev od začetka neodvisnosti do danes izjemno pomemben, sem predsedniku singapurske vlade poslal elektronsko pošto in mu predlagal, naj v letošnjo parado vključijo tudi skupino gradbenih delavcev ter se jim tako na simboličen način zahvalijo za njihov prispevek k razvoju države.
Odgovora še nisem prejel in ga najverjetneje tudi ne bom, se mi pa zdi pomembno govoriti o tem in opozarjati na dejstvo, kako preveč lahko spregledamo veliko množico ljudi, ki je vgradila del sebe v lokalno skupnost, čeprav so prišli od drugod.
Pa ne samo to.
Vsako pošteno delo bi moralo biti spoštovano in vsak posameznik mora najprej spoštovati samega sebe, kasneje pa delati na tem, da se tudi spoštovanje dela drugih vrne v našo družbo. Kot se gradi hiša, se mora najprej narediti močan temelj, preden se lotimo nadaljnje gradnje.
