Vlasta Jalušič, sociologinja: Kmalu bomo vsi “Eichmannovi otroci”

Ena izmed ustanoviteljic Mirovnega inštituta je Vlasta Jalušič, ki je doktorirala iz političnih ved na Dunajski univerzi in kot dolgoletna aktivistka proti diskriminaciji in za enakost spolov sodelovala v številnih feminističnih mrežah in aktivnostih za človekove pravice. Je avtorica več študij na temo ženskega gibanja, politične teorije, nasilja, vojne in kolektivnih zločinov ter odlična poznavalka dela Hannah Arendt. Na Univerzi na Primorskem predava v programu študija politike, etike in družbe.

Eden od glavnih vzrokov je prav ta vera v »svobodni« trg, ki je začela prevladovati v devetdesetih. V osnovi gre pri celotni tranziciji za zamujeno priložnost, ki jo je ponudila ustanovitev nečesa takega, kot je nova država. Še posebej, ker so bile njene osnove v demokratičnih pobudah in civilnodružbenih gibanjih, in je torej imela možnost, da se vzpostavi kot država, ki temelji na pravičnosti, deluje kot socialna država, ki bi znala izkoristiti svojo majhnost in ne bi drvela v postkolonialne združbe, na primer v Nato. Po mojem je glavni razlog za razvoj dogodkov, ki jih navajate, temeljno razvrednotenje koncepta in prakse enakosti, tako politične kot socialne. Posledica tega razvrednotenja je bilo pojmovanje prava in pravičnosti v nekem zelo rudimentarnem smislu, ki je omogočilo to, čemur pravim inverzija zakona. Pravo je razumljeno v smislu, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. To je imelo velike posledice, še posebej zato, ker je trg obveljal kot glavni in poslednji regulator, in ne več država. Vera v čudežno samoregulacijo trga je pripeljala do tega, da je sama država, ki naj bi bila po tradiciji institucionalni mehanizem za ustvarjanje pogojev enakosti in pravičnosti, že takoj na začetku prešla v proces demontaže in depolitizacije. Vzemimo samo neko geslo te nove države: država naj se ne vmešava v gospodarstvo. Že iz zgodovine pravne in politične filozofije, konkretneje iz Hegla izhaja, da ima država to funkcijo, da civilno družbo, v katero je Hegel štel tudi ekonomijo, zamejuje, točneje, da zamejuje ekscese ekonomizma in blaži njegove družbene posledice. Novo nastala slovenska država je bila v tem pogledu že spočetka demontirana, po 25 letih pa smo prišli do točke, ko državni mehanizmi sploh več ne delujejo, se pravi, ko država nima več moči omejevanja te – če tako rečem – mentalitete plenjenja, ki izvira prav iz tiste inverzije zakona, po kateri je v končni instanci dovoljeno vse, kar lahko ostane prikrito in nekaznovano. Se pravi, dovoljena je tista vrsta kraje, ki ni eksplicitno prepovedana. Tako vidimo, kako prav je imel Proudhon s tezo, da je »lastninjenje« kraja. Ponovna privatna akumulacija se je dogajala tako, da se je vse na novo lastninilo tako, kot da lastnine ni. »Nimamo gospodarja, nimamo lastnikov,« so ponavljali. »Ko bomo imeli lastnike, bodo ti s premoženjem odgovorno ravnali.« No, pokazalo se je, da se je ta »odgovornost« omejila le na njihove bančne račune.

Država je tako na eni strani demonizirana, kolikor še poskuša politično uravnavati ekonomijo, na drugi pa je zreducirana na instanco varovanja nacionalne identitete, verjetno omejene le na jezik in kulturo. Kot taka seveda ni mogla nič bistvenega prispevati k ustvarjanju morebitne nove evropske pravičnejše politične ureditve. Vsesplošna ideologija odpovedi poseganja v ekonomijo je prav groteskna, saj vse velike države še kako kontrolirajo svoje gospodarstvo in tako širijo svoje globalne lovke.

Odvzem statusa, ne samo državljanskega statusa, tudi statusa prebivalca, pomeni tudi odvzem temeljnih pravic. Predpostavka vsakršne realizacije človekovih pravic je pravni in institucionalni okvir, v katerega je nekdo vključen, da lahko te pravice uveljavlja. Kar se je zgodilo izbrisanim, je to, da so izgubili »pravico imeti pravico«, kot je temu rekel Hegel že veliko pred Hannah Arendt. Ta pravica imeti pravico je institucionalni okvir, ki ga država vzpostavi z državljanstvom ali z nekim drugim statusom, ki prebivalcem na nekem ozemlju zagotavlja, da jih bo država pravno ščitila. Izbrisanim se je zgodilo natanko to, kar se je zgodilo Judom v nacistični Nemčiji, kjer jim je država najprej odvzela državljanstvo, jih potem razlastila, jih gole in bose poslala po svetu, tisti, ki niso odšli, pa so končali v Auschwitzu in drugih tovarnah smrti. Zločin izbrisa, tj. odvzetje statusa prebivalcem, je omogočil vse nadaljnje kršitve pravic in vso dehumanizacijo, ki se je tem ljudem zgodila – denimo tudi to, da so jih deportirali nazaj v domnevne matične države, čeprav so imeli stalno bivališče ali so se celo rodili v Sloveniji. Šlo je torej za takšno kršitev človekovih pravic, ki omogoča dejanja, kot so genocidi. Tako se je prav v primeru izbrisanih pokazalo, da je začetek vseh velikih kršitev človekovih pravic ravno birokratski odvzem statusa.

Govorila je o banalnosti zla, merila pa na banalnost storilca, ki ga ne poganjajo neki osebni zli motivi, ampak stori zločin »ex professo«. V njegovem ozadju je nesposobnost mišljenja in presojanja (posledic) lastnih dejanj. V tem smislu sem menila, da je mogoče v kontekstu 21. stoletja v povezavi z načinom, kako se manifestira nova globalna vladavina, v kateri dominirajo različne birokracije in korporacije, govoriti o zlu nemišljenja. V bistvu gre za dve plati dehumanizacije. Ta se na en način zgodi tistim, ki postanejo žrtve sodobnih procesov vladanja. Zaradi izgube statusa in s tem tudi političnih kapacitet namreč niso več videni in slišani v javnem prostoru kot enaka človeška bitja in se jih obravnava kot amorfno množico odvečnih, kot je v primeru beguncev. Na drugi strani se pri političnih upravljalcih, tistih, ki so po definiciji na položaju akterjev, vse bolj uveljavlja sindrom odpovedi ključnim človeškim kapacitetam delovanja in mišljenja. Odveč jim je politika in demokracija, vse to zahteva preveč časa. Promovirajo logiko avtomatičnih političnih in ekonomskih procesov, ki delujejo tako rekoč brez človeškega vmešavanja in ki jih je treba samo »pravilno« usmerjati. Danes je popularno reči, da trgi »delujejo, reagirajo«. Družbeni procesi so zdaj nenavadno podobni naravnim reakcijam, ki jih je težko nadzorovati in za katere ni več nihče odgovoren. Delovala naj bi le še vladavina strokovnjakov, ki so sposobni logiko teh procesov spoznati in nadzorovati. Če si ne predstavljamo, da za vsako odločitvijo »institucij« tičijo čisto konkretni ljudje, ki bi morali misliti in biti odgovorni, potem bomo, tako kot je že zdavnaj opozoril Günther Anders, vsi zelo kmalu postali »Eichmannovi otroci«. Zlo nemišljenja je torej v političnem smislu pristajanje na odvečnost ključnih človeških kapacitet delovanja in mišljenja ter odpoved vrednoti enakosti.