Se še spomnite, kdaj ste izgubili nedolžnost? Ne glede na to, ali je bil prvi seks čista polomija, ali pa poln naslade, gre za dogodek, ki ostane v spominu do konca življenja. Tudi sami se ga spomnimo, kot da bi se zgodil včeraj, pa čeprav mineva dobrih 27 let in o dekletu več kot to, da je bila Natali iz Zagreba, danes ne vemo. Toda vsake toliko nanjo vendarle pomislimo, čeprav iz sila različnih razlogov. In tokratni je bil precej nenavaden.
Bilo smo namreč v družbi dveh štirikolesnikov barve, ki v družbi simbolizira veliko – bele. Ob beli pogosto pomislimo prav na nedolžnost, čeprav smo vedeli, da ravno nedolžna naša tokratna testna kandidata ne moreta biti. Tudi zato, ker nismo bili prvi, ki so sedli za njun volanski obroč. Bližja jima je povezava bele barve s popolnostjo, zaščito, učinkovitostjo in upanjem. Vse to je namreč v avtomobilskih krogih močno povezano z dobro prodajo in če kaj, si proizvajalci želijo prav tega, da bi se njihovi štirikolesniki prodajali kot vroče žemljice. A pot do uspeha seveda ni enostavna.
Na prvi pogled delujeta kot brata in ne kot dva športna terenca, ki so ju zasnovali na različnih celinah in z različno miselnostjo. Je pa njuno sporočilo podobno: nagovarjata pač stranke, ki potrebujejo udobno, hitro in prostorno vozilo, ki se lahko po želji prelevi v tank, ki pred seboj podira še tako zahtevne ovire. Neke vrste multipraktika ali deseterobojca, ki lahko zadovoljita več želja svojih uporabnikov hkrati. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Sodita v razred, ki v Evropi najhitreje raste. Nič čudnega, ko pa športni terenci na dolžinski centimeter ponujajo res veliko. Nič drugače ni s CX-5 in tiguanom. Z metrom v roki smo ugotovili, da ju sicer loči 6 centimetrov (455:449), a se to v notranjosti ne pozna. Besede utesnjenost tokrat ne bodo spregovorili niti potniki na zadnji klopi, saj je prostora za glavo in kolena res veliko, izpostaviti pa velja, da je pri nemcu klop vzdolžno pomična. Priročno, ko sta v avtu le dva in potrebujeta še nekaj več litrov v prtljažniku. Teh je za potrebe četverice na voljo več kot dovolj, a je bil tiguan zavoljo premične klopi v kar občutni prednosti (615:503 l), ki pa je bila v praksi veliko manj očitna kot v teoriji. Bolj smo bili veseli, da so bila prtljažna vrata na elektriko, odpirajo in zapirajo pa se tudi, če ste bojevito razpoloženi in po nogometno brcnete pod zadnji odbijač. Ni ravno novost, a je uporabno, ko imate roke polne in je vredno doplačila (725 evrov). Za vse tiste, ki se dnevno ubadajo z vprašanjem, kam z vso kramo in kako svoje otroke hitro in varno prepeljati v šolo ali na izlet, sta oba športna terenca zagotovo zadetek v polno.
Zadetek v črno, če se izrazimo kot ljubitelji pikada, pa sta tudi motorja. Nista sicer najmočnejša, ki ju ponujajo, a le največji izbirčneži bodo nad njima negodovali. Čeprav dihata z različno velikimi pljuči (2,2:2 l), je konjenica, ki je ves čas na voljo, da jo spustimo v dir, pri obeh enaka in šteje 150 iskrivih konjev. Njihovo poslanstvo je v osnovi podobno, a imajo nemški težje delo. Zavoljo štirikolesnega pogona (pri mazdi je zanj potrebno doplačati dva tisočaka) na hrbtu nosijo približno 150 kilogramov večje breme. Zato ne čudi, da je v manjši prednosti, ko beseda nanese na zmogljivosti, prav mazda (202:200 km/h, 9,2:9,3 s), pri kateri pa smo najbolj pogrešali samodejni namesto ročnega menjalnika (doplačilo 2050 evrov). Izkušnja tiguanovega 7-stopenjskega DSG je nepozabna, in ko ga enkrat preizkusiš, dileme ni več – moraš ga imeti. Za nameček omogoča tudi ročno prestavljanje z ušesoma za volanskim obročem.
Kot se za sodobna štirikolesnika spodobi, njuni opremi attraction in highline ponujata popolno udobje in varnost, velja pa pri tiguanu izpostaviti radarski tempomat. Nastavite želeno hitrost in varnostno razdaljo, vse ostalo bo sistem opravil sam. Preizkušeno na razdalji Ljubljana–Novigrad. Suvereno in neprecenljivo! Tudi zato je lažje vzeti v zakup ceno 36.613 evrov. Mazdina je sicer sedem tisočakov nižja, a brez že omenjenega doplačila za štirikolesni pogon in samodejni menjalnik. Več pa v sklepu.
