Avtorica se je podala v nadvse pestro obdobje zgodnje protireformacije in lova na takšne in drugačne čarovnice – ne le metaforično. Inkvizicijska sodišča, grmade, epidemije bolezni in stalna grožnja turških obleganj je slikovita scenerija pripovedi, ki ambiciozno vleče vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo. Moralna panika, pogromi in preračunljivo podrejanje niso nov pojav, teza Kronosove žetve je, da čas žanje le ljudi, ne pa tudi idej in vrednot, ki potujejo iz roda v rod. Avtorica bržkone ponuja odgovor na vprašanje, kdaj in kje je bilo posejano seme stereotipni narodni podobi: uklonljivega in hlapčevskega Slovenca. Bržkone prav v dobi, ki jo je zaznamoval ultimativen obračun z drugače mislečimi v obliki preganjanja protestantov in v končni fazi njihovo konvertitstvo, premišljen obrat k »varnemu« katolištvu. Da roman kljub zgodovinski temi trdno stoji v naši sodobnosti, potrjuje tudi raba sovražnega diskurza, ki ga prevladujoče katoliško kmečko prebivalstvo usmerja na vse drugače misleče in spominja na govorico, s katero potomci ljudstva, ki je padalo v kolektivni delirij, ko je na grmadah kurilo ženske, še 400 let kasneje udriha po Judih, Romih, beguncih, migrantih, homoseksualcih, nazadnje ponovno tudi po sodobnih čarovnicah: ženskah, ki se odločijo za splav.
Obsežen roman je primeren za branje v časovno čim večjih discipliniranih zamahih, saj na ta način v manjši meri iz bralske zavesti uhajajo stranski liki in zgodovinske podrobnosti. Avtorica namreč animira in nadzira širok zbor likov, ki sežejo v vse družbene sloje tistega časa: knezoškofi, kler, plemstvo, trgovci, meščanstvo, izobraženstvo, podeželska kmečka večina. Roman oriše mentaliteto posameznega sloja, pri čemer so le posamezni liki izrisani do potankosti (predvsem knezoškof Wolfgang), medtem ko mnogi drugi ostanejo nekoliko bolj tipski, za svojo »vrsto« značilni. Vendarle avtorica snov obvladuje s svojim nadvse živim, sočnim, metafor polnim jezikom, ki življenje vdahne tako krvi lačni kmečki množici kot mestnemu pisarju med filozofskim uvidom v praznino neba in absolutnost »niča«.
»Pazljivi smo, komu smo poslušni in komu se lahko brez posledic zamerimo,« na koncu kolektivno sklepa ljudstvo, ki je pravzaprav glavni junak romana. »Zato nas lahko žalijo le deželni knez, vicedom, raznorazni deželnoknežji komisarji, pa patriarhi, vikarji, župniki, diakoni, škofje, knezoškofje, drug pa nihče!« Roman sicer obravnava nadvse resne teme še bolj resnega časa, a njegova osnovna duhovna naravnanost in ključna odlika je ironičen odnos do preteklih in preteklim podobnih »naših časov«. Prizanesljiv odnos do časa, ki žanje, a kot da stoji, zjasni avtoričin in nazadnje bralčev pogled.
