Vsako leto, zadnjo nedeljo v juliju, je ob kapelici spominska slovesnost v počastitev smrti večje skupine Rusov, avstro-ogrskih vojnih ujetnikov v prvi svetovni vojni, ki jih je med izgradnjo ceste čez Vršič zasul snežni plaz (v treh plazovih in zaradi nevzdržnih razmer jih je tam umrlo blizu 300). Preživeli kameradi so jim spomladi 1916 tam zgradili pravoslavno kapelico, za katero so kasneje skrbeli kranjskogorski domačini, zlasti družina Slavec. Saša Slavec je leta 1992 poskrbel, da se je pomembnosti te zgodbe zavedela tudi slovenska politika. Številčnosti udeležbe in vzdušja med udeleženci vsakokratnega dogodka ne znam opisati, uradni poklon, ki ga oba naroda pripisujeta temu fenomenu, pa je bil vedno razviden iz prisotnosti visokih predstavnikov obeh držav in obeh Cerkev. Letos bo tam celo predsednik RF Vladimir Putin – ob stoti obletnici kapelice in ob koncu svojega zadnjega mandata!
Podrobnosti ne bom ponavljal, zgodba je bila že večkrat opisana. Kdor se je kdaj udeležil dogodka, ve: gre za izraz globokega spoštovanja, da ne rečem celo ljubezni – ne sramujmo se te besede – med narodoma. Popolnoma vseeno je, če smo člani EU in Nata (kar koli to pomeni), naš odnos do ruskega naroda se zato ni prav nič spremenil. Režimi se menjajo, narod ostaja.
Politične in vojaške zveze gor ali dol, okolica Ruske kapelice je sveta ruska zemlja in bi morala biti del ruskega državnega ozemlja. Kaj to geostrateško ali logistično pomeni, s tem se ne bom ukvarjal. Enako velja za tromejo med Romani, Slovani in Germani. Slovenci nismo več sposobni braniti te globalno pomembne skrajne zahodne točke slovanskega sveta, Rusi pa jo lahko in jo neizogibno tudi bodo. Podarimo del ozemlja Rusiji tudi tam. Zakaj bi morali do tega priti z vojno, po kateri Slovencev tako ali tako ne bi bilo več? Zakaj, če se pa Rusi do Piranskega zaliva s svojimi tanki lahko mirno »sprehodijo« ali pa pošljejo kakšno letalonosilko?
Prešeren nam je temeljno resnico slovenskega naroda razodel že davno. V 8. sonetu Sonetnega venca piše: »Obložile očetov razprtije s Pipinovim so jarmom sužnjo ramo.« Blizu leta 800 je karantanski knez Hotimir (Kajtimar) sprejel krščanstvo in nas s tem razdelil na »naše« in »vaše« (danes bi jim rekli komunisti). Še jasnejši je bil v Krstu pri Savici (Uvod): »Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero... Kri, po Kranji, Korotani prelita, napolnila bi jezero... Slovenec že morí Slovenca brata, kako strašnà slepota je človeka!« Trubar nam je pomagal spet stopiti skupaj in nas s pisano besedo oborožil za novo obdobje zgodovine. Odziv Tomaža Hrena pove dovolj. Nato pa Mahnič, Rožman, Rode...
Kaj nas dela Slovence? To, da prebivamo skupaj na izjemnem koščku zemlje, in predvsem to, da govorimo slovensko. Tako je hotela višja sila. Kdor koli od tako imenovanih sosedov bi nam v javnem življenju najprej prepovedal uporabljati slovenščino. Rusi pa ne. Včasih smo kot specifičen del Jugoslavije pri Rusih imeli ugled in spoštovanje na mnogih področjih. Zdaj nam, verjemite, ostaja samo še Ruska kapelica. Naj bo simbol še tako nenavaden, nepričakovan, dejstvo je naslednje: Rusi so naši edini naravni zavezniki. In še pomembneje: niso brez moči in ponosa na svoj narod.
Je podariti državno ozemlje drugi državi možno, ne da bi to pomenilo veleizdajo? Pri nas očitno je. Katoliška (nad)država s tako imenovanim Svetim sedežem na čelu si v Sloveniji lasti ogromna ozemlja, ki jih ima za integralne dele svojega globalnega državnega imperija. Slovenija je njihova provinca. EU nas bo, takole izropano, zadolženo in ponižano, izvrgla, če ne bo prej sama razpadla. O zvezi Nato in njenem početju so dovolj pisali že drugi. Država Sveti sedež (kar ni enako kot država Vatikan), prav tako kot Ruska federacija, ni članica EU. Primer in mehanizem torej imamo.
Vem, da ni vse tako preprosto. Vendar kjer je volja, je tudi pot. Tako imenovani evropski migracijski tok jug–sever bi se tako nenasilno presekal s tokom vzhod–zahod. To bi lahko bila daljnosežna rešitev za ves svet. Bi enkrat za spremembo skušali rešiti stvari po človeško?
Še obvezen sklep: čeprav pišem v trdilni obliki, ker je tako preprosteje, je vse zgoraj zapisano zgolj moje mnenje. Citatov in številk nisem preverjal. Bralec naj si besedilo razlaga po svoje.
Bojan Pristavec, Škofja Loka
