Marko Klavora, zgodovinar: Država potrebuje vojno

Ne, razmislek je bil čisto drugje. Razstava je nastala zaradi potrebe, da muzej pripravi obeležitev stote obletnice prve svetovne vojne. Ob obletnici vojne je bilo veliko razstav orožja, bitk, generalov in vojsk. Morda nekoliko preveč. Orožje seveda fascinira. Na razstavi orožja je vojna lahko zelo privlačna. Ampak vojna v resnici ni privlačna. Odločil sem se za razstavo, ki bo pokazala, kako je vojno doživelo civilno prebivalstvo. Tam je podoba vojne zelo drugačna.

Z begunci sem se ukvarjal že prej, ko sem kot zgodovinar pisal o Slovencih v Bosni med zadnjo vojno. Leta 1992 so se Slovenci, ki so živeli v Sarajevu, s konvojem umaknili iz mesta. Bili so begunci v enakem položaju kot tisoči pred njimi in tisoči za njimi. Oni so bili prava podoba vojne. Zdelo se mi je, da bi bilo treba tudi prvo svetovno vojno predstaviti z zgodbami beguncev, ki so se umikali z območja soške fronte. Ko sem pred dvema letoma začel pripravljati razstavo, se mi je zdelo, da bi veljalo skozi zgodbe prikazati tudi slovenske begunce v 20. stoletju. Vendar so potem lani begunci prišli na naše meje in sklenil sem, da bi bilo to preveč kičasto.

Begunci so naenkrat v naših krajih postali zelo bogata tema. Postali so vidni. Pred tem jih ni videl skoraj nihče. Govoril sem s kolegom, ki dela v centru za sprejem beguncev v Trstu. V Trstu begunce nameščajo v mestu. Ne potiskajo jih na obrobje, ampak jih naselijo v prazna stanovanja v središču mesta. Takrat se mi je zdelo, da bi bilo pametno prikazati še kakšno zgodbo, ki teče vzporedno v našem času. Vendar so potem stvari postale zelo nasičene z govorom o beguncih in na koncu sem se odločil za razstavo o izkušnji civilistov iz naših krajev v prvi svetovni vojni.

Njihove zgodbe. Leto dni sem zbiral fotografije. Nabiral sem jih pri prebivalcih Posočja in po arhivih. Počasi je nastajala fotografska monografija in ob njej knjiga člankov. Temu sem rekel razstavni projekt begunske zgodbe. Na sami razstavi je besedila malo, govorijo predvsem podobe. Predstavili smo, kaj pomeni biti begunec. Zgodba se začne s tem, da nekje ni več mogoče živeti. Treba je iti od doma. Ni nobenega drugega izhoda. Potem te nekje nastanijo v taborišče in tam čakaš, da mine. Vrnitev je še bolj dramatična. Begunci se vračajo v pokrajino, ki je močno drugačna od tiste, ki so jo zapustili.

Begunci so bili zelo blizu. Videl sem jih takoj čez mejo v Italiji. Na tej strani meje pa za to ni bilo nikakršnega zanimanja. Ne v Kopru ne v Novi Gorici. Tudi begunci, ki so v stalnem toku prihajali v Italijo, nikoli niso prišli na našo stran. Meje že dolgo časa ni. Pa niti tisti, ki pridejo v Trst, niti tisti, ki pridejo v Gorico, nikoli ne stopijo čez. Kaj jih zadrži, čeprav fizične meje ni več? Meja je nevidna in jo ustvarjajo politike držav. To se mi je zdelo fascinantno. Meje ni, begunci pa se ustavijo tik pred njo. Vedo, da je na drugi strani drugače in da jih bodo najbrž legitimirali in prijeli.

Begunci so nam s svojimi zgodbami zelo blizu. Ob nekdanji soški fronti živijo njihove zgodbe z nami ves čas. Vodili sta me dve izkušnji. Kolektivna slovenska izkušnja z begom in družinska izkušnja. Odkar pomnim, sta mi nona in mama pripovedovali begunske zgodbe. Nona iz prve svetovne vojne, mama iz druge. Zgodovina me je zanimala od otroštva, kot zgodovinar pa se ukvarjam z ustno zgodovino. Sprašujem ljudi. Nona je bila moj prvi informator. Prvi spomin od none je bil spomin na begunsko izkušnjo. Spomnila se je prvega pogleda na morje, cerkve in svojega bivanja daleč od doma. Zgodbe o begunstvu v prvi svetovni vojni so bile v našem prostoru vedno prisotne. Ne samo v generaciji, ki je doživela prvo vojno, ampak tudi v naslednjih generacijah.

Moja mama se je rodila leta 1941. Tudi njen prvi spomin je begunstvo. Napad na Col in beg. Njen drug spomin je begunstvo v Slapu na Vipavi, nona v partizanih, družina v begunstvu. Četniki stražijo hišo. Mama in brat jim kradeta patrone, ker se z njimi igrata. Odpirata jih in zažigata smodnik. Četniki se zbudijo in ju ujamejo. Eden od njih zagrabi mojo mamo, Nikola mu je bilo ime. Prinese jo pred nosečo nono z nožem na vratu in reče, da če se to še enkrat ponovi, bo šla. To je begunstvo.

Zato sem se odločil za razstavo o beguncih. Vedno so me privlačile njihove zgodbe. Sama vojna me ni zanimala. Zares me je pritegnilo tisto, kar se v vojni dogaja z običajnimi ljudmi.

Ker niso atraktivni. Ničesar se ne da pokazati. Za njimi ne ostane nič materialnega. Pri načrtovanju razstave smo imel ogromne probleme. Kaj pokazati? Kako pokazati? Ni predmetov. Ostal je kakšen kovček, svečnik, ki so ga prinesli nazaj. Goriški muzej ima največ gradiva iz prve svetovne vojne, ker so moji predhodniki zbrali zares impresivno količino. Ampak kaj naj pokažemo ob beguncih? Orožje? To se ne bi spodobilo. Granate? Takoj na začetku smo se odločili, da orožja ne bomo vključili v razstavo. Izkušnjo posredujejo samo podobe in pripovedi. S tem smo pokazali, kaj prinese vojna v prostor, kjer potekajo bitke.

Ni me zanimalo, kako se država odzove na množice, ki se premikajo, ampak kakšna je izkušnja posameznika. Zakaj se nekateri ustavijo, drugi pa gredo daleč stran? Zakaj se nekateri vrnejo, drugi pa nočejo niti pomisliti na to, da bi se vrnili v kraj, iz katerega so odšli v strašnih okoliščinah? Znotraj velikega vojaškega stroja posamezniki poskušajo preživeti in ohraniti svojo identiteto. Razstava želi odgovoriti na vprašanje, kdo je begunec, kakšna izkušnja je to. Mislim, da je ta izkušnja univerzalna, ker ne more biti sestavljena drugače, kot je. Nenaden odhod, premik v neznano, pot naprej, razmišljanje o vrnitvi, ki je lahko tudi zelo dolgo.

Leta 2004 sta bili dve predstavi o Auschwitzu po besedilih Prima Levija Ali je to človek in Premirje. V Novi Gorici je predstavo postavil Srečko Fišer, Boris Kobal pa v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Kobal se je odločil, da bo pokazal taborišče. Pokazal ga je neposredno s taboriščniki in pazniki. Fišer taborišča ni pokazal, njegova predstava pa je bila veliko učinkovitejša od Kobalove. Odsotnost taborišča ji je dala moč.

Naša razstava ima podobno ambicijo. To je razstava o prvi svetovni vojni. Ne kažemo orožja, ne kažemo vojne, ampak samo njene posledice. Ljudi, ki odhajajo, ljudi, ki so nastanjeni v taboriščih, ljudi, ki se vrnejo v prazno lupino hiše. Te podobe so posledice tistega, kar se je zgodilo prej. Za njimi so bitke, težko orožje, eksplozije, ubiti vojaki, ki ležijo na tleh. Tega ne vidimo. Naša razstava kaže, kaj se zgodi v vojni z večino prebivalstva. Večina prebivalstva se umika in je v zaledju in se ne udeležuje bojev. Ženske, otroci in starejši se premikajo skozi pokrajino vojne in na sebi nosijo vso težo bojev.

Struktura monografije sledi trodelnosti. Zgodi se napad, prebivalstvo je v šoku. Ljudje do zadnjega trenutka ostanejo v mestu ali na vasi, četudi že povsod naokoli divja vojna. Tako kot so v Sarajevu ostali, dokler ni bilo prepozno. Klicali so jih sorodniki in prijatelji iz Ljubljane, iz Berlina, s Švedske. »Pridite sem, tam bo hudo.« Tistim zunaj je bilo jasno, kaj se bo zgodilo. V centru tega niso čutili in so do zadnjega verjeli, da se jim ne bo nič zgodilo. Pa se je. Enako je bilo na Goriškem. Do zadnjega so verjeli, da vojna ne bo prišla do njihovih vrat in da morda vse skupaj ne bo trajalo dolgo.

Dejavnik samoprevare je bil zelo močan. Nihče se ne pripravlja na beg. Ko res začnejo padati granate okrog njihove hiše, so v šoku in odidejo zelo na hitro. Nekaj imetja na hitro zakopljejo, nekaj ga dajo v varstvo, hišo dvakrat zaklenejo in gredo s tistim, kar lahko nesejo. Vojska pa je lačna, velika, nasilna in vse pobere. Ko se vrnejo, vidijo, da od njihovega imetja ni ostalo nič. S seboj so vzeli stvari s sentimentalno vrednostjo, ki jih potem sploh niso rabili. Vrnejo se v uničeno pokrajino in razrušena naselja. Ko berete njihove spomine, vidite, da so jih ob vrnitvi čakala trupla, popolnoma uničena polja in razbite hiše. Na razstavi lahko vidite ključe, ki so jih vzeli s seboj. Za sabo so pustili zaklenjeno hišo, ker so hoteli zavarovati imetje. Nazaj pridejo s ključem, ki pa ga nimajo kam vtakniti, ker tudi vrat ni več. Vojska jih je vzela. Tam, kjer je bilo njihovo življenje, ni več ničesar. Okrog tavajo lačni in umirajoči ruski ujetniki. Najprej se vrnejo moški. Italijanske oblasti niso dovolile, da bi se vrnile celotne družine. Moški so morali pripraviti vsaj približno primerne razmere za bivanje. Naselijo se v nekdanje vojaške barake in potem država dovoli tudi družini, da se vrne.

Begunska izkušnja se ne zaključi leta 1917, 1920 ali 1922. Vleče se krepko v drugo polovico dvajsetih let. Obnova hiše je dolgotrajno delo. Okrog hiše je treba pobrati šrapnele, neeksplodirane bombe, odvrženo orožje. Razstavo sklenemo s fotografijo družine na mestu, kjer je zdaj v Novi Gorici trgovski center Qlandia. Pokrajina je popolnoma prazna. V zrak molijo samo opustošena drevesa. S tem je treba preživeti.

Na to se navezuje povojna izkušnja. Tam, kjer so živeli, ni več ničesar. Zato gredo iskat delo v Francijo in Belgijo. Še enkrat bežijo. To pot pred revščino. Obnova krajine traja. Podobno je danes v Bosni. Bosna je danes razseljena po vsem svetu. Posledice spopada so v teh krajih čutili še pol življenja, ko so živeli pod italijansko oblastjo.

Osemdeset tisoč ljudi je šlo v begunstvo v notranjost Avstro-Ogrske. Razpršili so se po vsej monarhiji od Češke in Ogrske do Avstrije in Slovenije. Tisti, ki so šli na Češko, so živeli v najboljših razmerah. Češka ni tako močno občutila posledic vojne, kmetje so bili bogati. Družine, ki so delale pri čeških kmetih, so relativno dobro živele. Na Štajerskem, Koroškem in v Avstriji pa je bilo težko. Še posebej za tiste, ki so živeli v taboriščih. Leta 1917 je bila vojna na vrhuncu, v mesta je prinesla lakoto, Avstro-Ogrska se je rušila, preskrba je bila vedno slabša. Za vojsko so še poskrbeli, civilisti pa so bili prepuščeni sami sebi. Okrog dvanajst tisoč Slovencev je zbežalo na italijansko stran fronte. Bežali so tudi Italijani, Furlani in Hrvati, vendar smo se namerno odločili, da bomo pokazali slovenske begunce s soške fronte. Hoteli smo biti aktualni. Želeli smo si, da se obiskovalec identificira z izkušnjo begunstva.

V Italiji je bilo slovenskim beguncem bolje kot v Avstriji. Tam beguncev niso koncentrirali v taborišča. Taborišča prinesejo bolezni in ljudje umirajo. Tako je bilo v zelo velikem taborišču v Gmündu, kjer so bili življenjski pogoji zares težki. V Italiji pa so begunce razpršili. Večina je živela v najemniških stanovanjih, delali so pri kmetih in dobivali tudi podporo. Relativno gledano so jo bolje odnesli.

Vrnitev pa je bila za vse enako težka. V resnici bi vrnitev potrebovala novo razstavo. Ljudje odidejo v hipu, vračanje beguncev pa je dolgotrajen proces, ki je povezan z demografijo in odseljevanjem. Tukaj smo samo nakazali, da se begunstvo z vojno ne konča. Če ne drugega, zgodbe ostanejo žive zelo dolgo časa. Na ravni osebnega doživetja in doživetja družine se to nikoli ne konča. Zgodbe beguncev pa nikoli nikogar niso zanimale. Odkar je prva svetovna vojna za novo državo postala ideološko zanimiva, se veliko govori o prvi svetovni vojni. O beguncih pa se raje molči.

Od Bovca in Rombona do Devina. Celotno Posočje in Kras.

Da. Mesto, ki ga je vojna popolnoma izpraznila. Tam je ostalo samo nekaj deset meščanov. Po letu 1916, ko so napadli Italijani, skoraj nič. Celotno mesto je šlo v begunstvo. Civilno prebivalstvo je zamenjalo desetkrat več vojakov. Tako kot v vsaki vojni so se naselili v hiše pobeglih civilistov in vse razbili. Z njimi je prišlo ogromno število konj, ki jih je bilo treba nahraniti in nastaniti. Večina prebivalstva je izgubila tla pod nogami. Ostala jih je peščica, ker je vojska potrebovala oskrbo in specifične ženske in moške dejavnosti. Vsi drugi so se najprej umaknili v zaledje, potem pa odšli v notranjost cesarstva.

Kupi orožja. Otroci so se igrali s pravimi puškami, mitraljezi in čeladami. Še danes je tako. Tudi moje otroštvo je potekalo tako. S prijateljem sva hodila na Mrzli vrh, grebla po zemlji in na grozo mojih staršev domov nosila granate. S spominom na prvo vojno se je živelo ves čas. Bila je v prevrtanih hribih in naseljih, ki so se sesula v prah.

To je res zanimivo. Živela je v družinskem spominu, živela je v spominu skupnosti, v nacionalnem spominu pa je skoraj ni bilo. Zdaj je moderno govoriti, da se v socializmu o prvi svetovni vojni ni pisalo. To ne drži. O prvi svetovni vojni je bilo veliko napisanega, ampak komemoriralo se je ni. Država se ni ukvarjala s prvo svetovno vojno. Prepustila jo je zasebni sferi. Tudi govorilo se je o njej veliko. Vendar je spomin prišel samo do ravni skupnosti in nikoli ni vstopil v nacionalni diskurz. To ni bila naša vojna.

Ne. To je bil za uradno zgodovino kraj, kjer je Franc Knavs hotel z bombo ubiti Benita Mussolinija. Mimo kostnice ni bilo mogoče iti, ker je tako velika in vidna. Preostala pokopališča pa nikoli niso bila turistične točke. Bili so skrivnostni poraščeni travniki. Ko sem šel na obisk k noni v Štanjel, je vedno rekla: »Tam je avstrijsko pokopališče.« V resnici je bila zaraščena gmajna. Zanimivo je, kako sta nastala Kobariški muzej in Fundacija Poti miru. Muzej prve svetovne vojne v Kobaridu je v osemdesetih letih 20. stoletja nastal na pobudo desetih domačinov, ki so se odločili, da bodo iz zasebnih zbirk naredili skupen razstavni prostor. Fundaciji se je takoj na začetku pridružila tudi država. Ta premik se je zgodil v devetdesetih letih s prehodom v novo državno strukturo.

Obrat je logičen. Jugoslavija je bila utemeljena na drugi svetovni vojni, to je bila njena zgodba. Prva svetovna vojna, ki je bila, kot je napisala Petra Svolšek, imperialistična vojna, pa za socialistično Jugoslavijo ni bila zanimiva. V prvi vojni so se narodi Jugoslavije borili na različnih straneh. Bila je neuporabna za uradne namene. V trenutku, ko se Slovenija vzpostavi kot država, pa ta država nima svoje vojne. Ne more se utemeljiti na drugi svetovni vojni, ker je glede nje ideološko sprta. Prva svetovna vojna je kot nalašč zanjo.

V devetdesetih letih so po vsej Soški dolini nastali zasebni muzeji. Vsak kraj ima svoj muzejček prve svetovne vojne. V devetdesetih letih je prva vojna postala nekaj, s čimer se vsi identificiramo.

Država potrebuje vojno. Zveni absurdno, ampak tako se zdi. In prva svetovna vojna je v tem pogledu res varna. S njo se je veliko lažje poistovetiti. Z vojno se utrjuje nacionalna identiteta. Zato zdaj načrtujejo spomenik generalu Borojeviću, ki je srbskega rodu, izvira z današnje Hrvaške, za vojaka pa se je šolal na avstrijski vojaški akademiji ter je branil cesarstvo pred uničenjem, ne pa Slovenije pred Italijo. To je dejavnik, ob katerem se lahko veliko lažje poenotimo kot ob drugi svetovni vojni. Že v devetdesetih letih so rusko kapelico uporabljali za politični instrument. Idealna je za mednarodne komemoracije. Ne razdvaja, mi nismo neposredno krivi za nič in lahko pokažemo spodoben odnos do spomina na ujetnike.

Sam na komemoracije hodim iz znanstvenih razlogov. Zanimivo se mi zdi, da so na vseh komemoracijah iz prve svetovne vojne predstavniki države in cerkve skupaj. Pri drugi svetovni vojni tega ne vidim. Tam so na enih komemoracijah eni, na drugih pa drugi. Prva svetovna vojna je spomin, ki enoti. S stališča države je to pomembno. Velja pa spomniti, kakšne so posledice vojne, ker se na to rado pozabi. Begunci so del vojne, ki ga ponujamo v razmislek brez bleščečega orožja, ki jih je pregnalo.