Pač pa bi rada podprla kritičarko Anjo Radaljac, ki je z njim vodila ostro dopisovanje, oziroma njene besede ob koncu javnega odgovora Flisarju, ki se glasijo: »Ne, spoštovani gospod Flisar, ne gre zgolj za vas ali zame. Če bi šlo, bi morda molčala. Tako pa ne gre. In nisem. Vi in jaz sva samo simptom. Tole je, žal, večje od naju. Ta razmerja, odnos do žensk v širšem kulturno-umetniškem prostoru in odnos 'zrele generacije' na položajih do mlajše generacije, ki je v veliki večini, gospod Flisar, v eksistencialni stiski, je treba predrugačiti.«
Tudi sama kar ne morem verjeti, ko vidim, da so na vodilnih funkcijah v slovenski kulturi, oziroma predvsem literaturi, na katero se pač najbolj spoznam, še vedno ene in iste korifeje v podobi tipičnega slovenskega pisatelja oziroma pesnika. Ta model je že tako stereotipen, da bi si zaslužil svoje mesto v pustnih procesijah, recimo kot velikanska maska iz papirnega mašeja, iz katere ves čas uhaja dim. Samo predlagam. Seveda bi ta gospod – maska moral biti izžetega, a markantnega obraza, utrujenih potez in mrkega pogleda. Po možnosti z brado in po možnosti bi se moral majati, kot da je vinjen. Ob sebi bi moral imeti ženo (model: Cankarjeva mati), v ozadju pa vsaj eno ljubico, ki je pri teh gospodih statusni simbol. Znal bi z besedami in mimoidočim, predvsem ženskam, bi uspešno delil komplimente in vzvišene misli. Če bi kdo iz publike omenil kako njegovo knjigo, bi mu moral nekdo od znotraj skozi oči zlivati vedra solz. Vidite, pa me je zaneslo v sovražni govor, čeprav sem načrtovala, da me ne bo.
Vonj plavega radiona
Držimo se raje besed Anje Radaljac o tem, kako se pri nas v kulturni politiki ne pusti blizu mladih in žensk. Večina starejših literatov je bila kljub disidentskemu razgrajanju že v prejšnjem režimu varno pospravljena – pretežno na uredniških mestih založb in literarnih revij ali kje drugje v javnih sektorjih, recimo na RTV ali kulturnem ministrstvu, čeprav jih v službi niso kaj dosti videli. Pač pa so bili bolj aktivni glede pridobivanja javnih sredstev. Če takole razmišljam o njih, ugotavljam, da so v bistvu prav prisrčno trmast ostanek iz časov, ko se je umetnikov držal romantičen sovjetski duh posebnežev, ki pa so delavskemu in kmetskemu razredu še kako potrebni.
Ja, če jih takole gledam, spominjajo na prvo embalažo za kokto ali na bombone 505 s plavo črto ali na prvo čitanko iz leta 1960. Kadar gledam slike s sestankov vodstva DSP, v nosnicah prav jasno zaznam vonj plavega radiona, predvsem pa sarajevske morave in hermelike. Čeprav so zdaj večinoma proti bivšemu sistemu, se ne morejo otresti socrealističnega šarma in načina razmišljanja, predvsem pa delovanja. Že zato ne, ker se kljub temu, da so v penziji, trdno oklepajo svojih pozicij. Ko sem se pozanimala, sem videla, da je tako bolj ali manj na vseh kulturnih področjih. Dejansko isti ksihti, odkar pomnimo. Odkar smo na svetu. To tudi potrjuje mnenje, ki ga je na koncu izpostavila Anja Radaljac.
Prav ima tudi glede odnosa do žensk. Če ne verjamete, se vprašajte, koliko žensk je bilo od druge svetovne vojne – pa do danes – na vodilnih ali častnih položajih v slovenski kulturi? Ne govorim o direktoricah gledališč, galerij, knjižnic in drugih kulturnih ustanov, ki jih je dejansko vedno več. Vemo tudi, zakaj – ker se zdijo moškim na teh delovnih mestih plače prenizke za zahtevano marljivost, disciplino, socialni duh in predvsem veliko neplačanih dodatnih ur.
Govorim predvsem o predsednikih društev in žirij za podeljevanje umetniških nagrad, štipendij itd. Na pozicijah, kjer se deli moč in ki so predvsem častne. Koliko žensk je bilo, na primer, predsednic Društva slovenskih pisateljev od njegovega nastanka leta 1872 do danes? Od 26 predsednikov – ena sama. Mira Mihelič, ki je prav tako edina predsedovala PEN. Enako je z že prej omenjenimi literarnimi uredništvi. Ženske pripustijo k odločanju le, kadar gre za mladinsko in otroško literaturo, sicer zelo redko.
V vseh kulturno-umetniških združbah z možnostjo odločanja o tem, kdo bo smel srkati iz državnega korita in si nadevati lovorjeve vence, moški tako prednjačijo, da je strah in groza. Ženske pa, kot vedno, lahko zadržijo funkcije tajnic in blagajničark. In predvidevam, da jih to nadvse osrečuje. Imeli smo nekaj malega ministric za kulturo, ki jih je na položaj ustoličila politična stranka, katere moški veljaki so si poprej razdelili bolj pomembne resorje, in niti slučajno ne strokovnost. Konec koncev, po čem smo si jih zapomnili? Jaz sem si zadnjo samo po slikovitih kostimčkih, prejšnjo pa po nevidnosti.
Če ženska zamudi ...
Zelo podobno je z javnimi razpisi s področja kulture. Zadnja leta je res nekoliko bolje, priznam. A vendar, če greste pogledat statistiko, še vedno kot dobitniki prednjačijo moški, čeprav se jih oba spola udeležujeta dokaj izenačeno. Seveda lahko vse, kar sem doslej napisala, potrdim tudi z osebnimi izkušnjami. Sem tako imenovana prekarna delavka na področju kulture. Že triintrideset let. Primerjala se bom z moškim v Sloveniji, ki je v podobnem položaju.
Nekoč je bil moj odgovor na seksistično obravnavanje ženskih avtoric takšen: »Če v Sloveniji obstaja pisatelj, ki je napisal več kot petdeset knjig, nekaj sto scenarijev, kolumn, kup dramskih tekstov itd., ki tudi nastopa v le-teh in ki je povrhu še samohranilec, ki je spravil pokonci tri otroke brez kakršnihkoli doklad in druge pomoči, naj pride pred DSP in mu ga z veseljem potegnem.« To sem lahko mirno izjavila, ker je bilo tisočodstotno jasno, da ne obstaja. Sicer ne bi rekla kaj takega in bi raje ponudila ozimnico.
Pa recimo, da bi obstajal. Razlika med nama bi se pokazala že pri eksistenčnih osnovah. Zagotovo imajo moški umetniki v povprečju še vedno višje honorarje kot ženske. Že v startu jim ponudijo več. Čeprav je v Sloveniji strašno težko izvedeti, koliko kdo dobi honorarja za svoje delo, govorim iz zanesljivih virov in govorim o vseh umetniških zvrsteh. Drugačen je tudi odnos do delovne discipline pri moških. Če ženska zamudi na primer na snemanje ali predstavo ali sestanek ali če zamuja pri roku oddaje teksta ali ilustracije, jo bodo vsi gledali postrani in začeli dvomiti o njenih sposobnostih na splošno, njen kolega v isti situaciji pa se jim bo nemara celo zasmilil, sploh če bo vzrok za zamudo alkoholni maček. Če ga namreč biksajo moški umetniki, je to pričakovano in simpatično, saj so to pač naši navihani boemčki, nad umetnicami pa se takoj zgražajo, sploh če imajo družino. Za moške umetnike to ni nobena ovira. Nasprotno, družina jim je celo v oporo, saj (iz zanesljivih virov) skrbi, da ima očka in mož med pisanjem mir, da ima topel obrok in čiste gate.
Medtem pa mora umetnica za vse to poskrbeti sama in ne le zase, temveč tudi za vse druge družinske člane. Zelo je tudi fensi, če gre na primer pisatelj na državne stroške za nekaj mesecev v tujino pisat svojo knjigo in ga doma vzhičeno čakajo žena in kup otrok. Če bi kaj takega storila pisateljica, bi bila brezsrčna mati.
Ja, na vseh umetniških področjih je tako. Ena in ista imena. Potem pa jok in stok, da nam mladi uhajajo. Kaj hočemo. Postajamo dežela zagrenjenih žensk in samovšečnih starcev.
