Doslej izvedene čistke so svetlobna leta oddaljene od proporcionalnosti in vladavine prava, h kateri so ta teden pozivali turški strateški partnerji in tesni prijatelji. Ameriški in evropski pozivi k spoštovanju človekovih pravic so odzvanjali v prazno. Erdoganov odgovor ni bil nič kaj drugačen, kot ga je po uspelem vojaškem puču nad demokratično izvoljenim predsednikom Muslimanske bratovščine pred tremi leti premogel nov egiptovski predsednik Fatah Al Sisi. Ne učite nas demokracije, je dejal turški predsednik, medtem ko je z ognjem in mečem cefral preostanke demokracije, ki jo je – paradoksalno – njegovi AKP z volilnimi uspehi, zagnanimi reformami, pospešenim približevanjem Evropski uniji in liberalizacijo gospodarstva dejansko uspelo soustvariti. AKP je denimo za približevanje Evropski uniji storila več, kot so se za začetek pristopnih pogajanj pred njo potrudile narediti sekularistične stranke na oblasti. Te so tudi na ta način varovale status quo v državi, da bi vojska in sodstvo kot skorajda vzporedni veji oblasti zunaj ustavnih okvirov ohranila svojo nezapisano vlogo zaščitnikov sekularne ureditve.
V Turčiji je ta teden v imenu širših geopolitičnih in geostrateških interesov umirala demokracija. In Zahod – ne prvič – se temu z nobenim političnim ukrepom ni znal in želel zoperstaviti. Erdogan je z orodjem čistilne akcije političnih nasprotnikov v vseh sferah družbe izvedel protiudar, s katerim uničuje državo. Z razglasitvijo izrednih razmer je dobil absolutistično moč vladarja, po kateri že leta hlepi v želji po vzpostavitvi predsedniškega sistema. Z njim bi se namreč želel tudi simbolično povzdigniti na raven Mustafe Kemala Atatürka. Vojaški puč mu je ponudil priložnost, da prehiti samega sebe in svoj cilj uresniči že pred letom 2023, ko bo Turčija praznovala stoto obletnico ustanovitve republike.
S čistkami, prepovedmi potovanj akademikov v tujino, nadevanjem nagobčnikov kritikom režima in pozivanji za očrnitev sosedov, ki bi lahko bili podporniki njegovega največjega nasprotnika Fethulaha Gülena, je uzakonil zakon ulice. Od tod v danih razmerah globoko polarizirane turške družbe pot do državljanske vojne ni več dolga. Pometel je še s tistim delom demokratične legitimnosti, ki si ga je s svojo AKP pridobil z zmagami na vseh volitvah in referendumih v zadnjem desetletju. In pri evtanaziji demokracije absolutističnemu samodržcu z Bosporske ožine zdaj skalpel pomaga držati Zahod, ki ni računal na to, da bi tudi za odnose s svojo strateško partnerico moral imeti strategijo. Zaradi edinstvene geostrateške lege Turčije, njene druge največje vojske v severnoatlantskem zavezništvu, boja proti Islamski državi v Siriji in Iraku ter janičarskega ustavljanja beguncev na poti v Evropo lahko Erdogan trenutno počne, kar se mu zljubi.
In tako kljub vsemu Zahod z Erdoganom ne bo prekinil diplomatskih odnosov ali pa vsaj razglasil obdobja zadržanosti. ZDA potrebujejo Turčijo kot nujen del mednarodne koalicije za boj proti Islamski državi, čeprav Erdogan z napadi na PKK v Iraku in na jugovzhodu Turčije sočasno priliva olja na ogenj nestabilnosti regije. Medtem ko se v Siriji državljanska vojna še poglablja in je padec drugega največjega mesta Alepo v roke vladnih sil zgolj še vprašanje časa, mednarodna koalicija pripravlja »odločilen napad« na Islamsko državo. Čeprav se turški obrambni minister Fikri Işik ni udeležil sredinega zasedanja mednarodne koalicije za boj proti Islamski državi, so ameriške oblasti dobile jasno zagotovilo, da Turčija ostaja zavezana boju proti mudžahidom v svojih južnih sosedah.
Veliko političnega pragmatizma je mogoče zaznati tudi v Evropski uniji. Kljub ostrim opozorilom Ankari v Bruslju ne razmišljajo o ustavljanju pristopnih pogajanj s Turčijo, prav tako se bodo vsaj za zdaj nadaljevali pogovori o vizumski liberalizaciji, ki je sicer Turčija letos verjetno ne bo dočakala. Bolje se je pogovarjati z izsiljevalcem kot tvegati, da beguncem ponovno odpre vrata v Evropo, se glasi mantra integracije, kjer se mize šibijo pod strategijami migrantskih politik, nobeni od njih pa – razen vzpostavljanja mejne in obalne straže, torej še dveh varnostnih elementov »trdnjave Evropa« – ni uspelo spolzeti skozi kolesje evropskega sveta. Evropska unija je za zajezitev migracij na zahodnobalkanski poti vse stavila na avtokratskega predsednika, zdaj pa bo morala v času brexitovske redefinicije svojega institucionalnega in varnostnega okvirja prikimavati diktatorju, ki sebe razume kot največjega demokrata v bližnji soseščini. Erdogan ima namreč v nasprotju z ZDA in Evropsko unijo tudi načrt B: Turčija lahko ob prevelikih pritiskih Zahoda vnovič obnovi gospodarsko in politično partnerstvo z Rusijo.
Hoşgeldiniz (dobrodošli) v krasnem novem svetu Erdoganove realpolitike.
