Donald Trump je milostno in »demokratično« dovolil svojemu največjemu in najvztrajnejšemu nasprotniku v boju za predsedniško nominacijo, da spregovori na shodu, čeprav je predvideval, da od Cruza glasu ne bo dobil. Pravzaprav je pustil, da se Cruz za svojo trmo in nevljudnost (v Cleveland je prišel pokvarit veselje republikancev ob izvolitvi Trumpa) cvre pred tisočimi delegati in osmeši do konca. Cruz bi bil res popoln politični analfabet, če bi mislil, da bo nagrajen za svojo demokratično pravico javno povedati, da ne bo glasoval za Trumpa. Je pa vsekakor pogumnejši kot drugi republikanski kandidati, ki so zapuščali dirko kot po tekočem traku in že ob prvih verbalnih klofutah, ki jim jih je delil Trump. Nekateri so se opravičili, da ne utegnejo priti na konvencijo, nekateri pa so samo prek družbenih omrežij poslali čestitke, kot je to storil Marco Rubio, ki ga je Trump na soočenjih zmerjal kot smrkavca. Le Chris Christie, guverner New Jerseyja, je prišel delit hvalospeve Trumpu, a verjetno v upanju, da bo plačilo za zvestobo podpredsedniški položaj. Pa se je zelo motil.
V levji kletki
Ted Cruz, ki je požrl največ Trumpovih zmerljivk, je očitno ocenil, da je to zadnja priložnost za vsaj delno maščevanje Trumpu, čeprav bo tudi sam tarča žvižgov in naganjanja iz dvorane. Ni se spustil na nizko Trumpovo raven, ampak je zaželel stranki več enotnosti in modrosti, ki pa ju Trump ne prinaša, in zato naznanja, da Donald Trump ni njegov kandidat. Bes delegatov in cinični nasmeh republikanskega predsedniškega kandidata zaradi nekoliko skaženega slavja in za hip zamajanega občutka stoodstotne enotnosti sta verjetno majhen obliž na vse Cruzove predvolilne rane.
Med njimi je vsekakor najbolj pekoča tista, ko je Trump vprašal teksaškega senatorja Cruza, ali nemara njegov oče ni bil povezan z atentatom na Johna Kennedyja v Dallasu. Cruz je s kislim nasmehom odkorakal z odra, pospremljen z žvižgi in besnimi vzkliki razjarjenih delegatov. Spremenil ni ničesar, a je vsaj pokazal, da si upa stopiti v kletko z levi. sz
