Takšna je bila situacija pred krizo, ko naj bi bilo hitro finančno poglabljanje, to je hitrejša rast bančnih naložb od rasti družbenega proizvoda, pozitivni dejavnik gospodarske rasti, poudarjena samoregulacija bank pa pravi odgovor za stabilnost finančnega sistema. Veljalo je načelo, da velike in sistemsko pomembne banke bolje znajo oceniti velikost potrebnega kapitala glede na svoje poslovne modele kot državni nadzorni organi. Temu so sledila tudi nova računovodska pravila, ki so zahtevala, da se naložbe bank vrednotijo po njihovih tekočih tržnih cenah in ne kot pri zavarovalnicah, glede na njihovo bodočo pričakovano vrednost. Krog so zaprle ratinške agencije, ki so bolje ocenjevale banke z lastnimi modeli izračunavanja tveganj in z višjimi dobički. Veliki možni zaslužki iz trgovanja z vrednostnimi papirji so spodbujali banke, da so prodajale vedno bolj tvegane vrednostne papirje.

Finančna kriza je nastala, ko so se tvegani bančni proizvodi z neustrezno dobro bonitetno oceno in prenizkim kapitalom za dejanska tveganja preveč nakopičili. Odgovor mednarodnih institucij je bil klasičen. Povečali so zahteve za minimalni kapital bank, še posebej za sistemsko pomembne, zahtevali večji obseg zelo likvidnih terjatev in začeli uvajati sistem sanacije nesolventnih bank. Sistem naj bi temeljil na večji vlogi lastnikov in pomembnih upnikov v sanaciji slabih bančnih terjatev in zagotavljanju dodatnega kapitala. V Evropi se je oblikovala bančna unija s tremi stebri – enotna pravila in nadzor za sistemsko pomembne banke, enotni postopek za reševanje in likvidacijo bank ter enotni sistem za zavarovanje vlog prebivalstva in malih podjetij.

Izkušnje zadnjih dveh let potrjujejo, da našteti ukrepi in bančna unija niso bili dovolj močan odgovor na problem moralnega tveganja. Mnoge banke so prevelike, da bi si jih regulatorji in vlade upali likvidirati, ko nimajo dovolj kapitala in kvalitetnih likvidnih terjatev za pokrivanje svojih obveznosti. Zahteva, da morajo nositi breme sanacije slabih naložb najprej lastniki in poučeni upniki bank, še ni prestala testa sistemske bančne krize na ravni pomembnejše države (na primer Italije). Uresničevanje enotnega sistema zavarovanja bančnih vlog nima svetle bodočnosti zaradi pomanjkanja zaupanja med državami članicami EU, saj pomeni jasno načelo delitve tveganj in zahteva finančne transferje čez meje posamezne članice EU.

Zaradi zapletenega sistema pravil in nadzora nad bankami, odsotnosti usklajenih pravil nesolvenčne zakonodaje med državami in pomanjkanja potrebnih finančnih sredstev na evropski ravni za sanacijo čezmejnih bančnih problemov je razumljivo vprašanje, ali ne obstaja tudi bolj enostavna rešitev. Gre za to, kako zmanjšati problem transformacije tveganih naložb v netvegane in likvidne bančne vloge, ne da bi takšno dejanje zahtevalo državna jamstva za vloge in uporabo zapletenih kapitalskih zahtev glede na tveganost naložb.

Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, po veliki gospodarski krizi, je v ZDA nastal predlog, ki je zahteval, da morajo biti vse bančne vloge stoodstotno pokrite z bančnimi rezervami pri centralni banki, torej banke na podlagi vlog ne morejo dajati kreditov, kar je v nasprotju z običajno prakso v bančništvu, ki zahteva samo delno pokritje bančnih vlog z rezervami pri centralni banki. Manj radikalen, a še vedno enostaven predlog je predstavil bivši guverner angleške centralne banke Marvin King v knjigi The End of Alchemy. Bistvo njegovega predloga je v tem, da morajo biti kratkoročne bančne obveznosti vnaprej najmanj stoodstotno pokrite z bančnimi terjatvami, ki jih banke dajo v zastavo kot zavarovanje pri centralni banki. Na tej podlagi centralna banka daje bankam likvidnostna posojila in igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili, ko je kriza. Zato ni potreben poseben sistem zavarovanja bančnih vlog države, saj so kratkoročne bančne obveznosti v vsakem trenutku likvidne. Centralna banka določi vrednost zastavljenih terjatev bank in s tem hkrati omeji kreditno aktivnost bank, kar nadomesti zapleten sistem ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank.

Jasno je, da takšna poenostavitev delovanja bančnega mehanizma na kratek rok ni uresničljiva, vsaj ne v EU. Predstavlja pa opomin evropskim institucijam, da je lahko izhod iz finančne krize mnogo manj zapleten, kot so ga naredili zakonodajni postopki evropske komisije. Več Evrope v smislu bančne unije zato ni edina strokovna možnost in racionalni zakonodajalec bi moral upoštevati tudi alternativne predloge, da bi dobro idejo o učinkovitem in tudi varnem finančnem sistemu podkrepil tudi z rešitvami, ki bi bile praktično in ne samo teoretsko izvedljive. Brexit je priložnost za takšen premislek in opustitev prevladujoče teze, da samo več Evrope pomeni boljšo Evropo. Tudi ko gre za učinkovit in stabilen finančni sistem.