Če je bilo ponovno dvigovanje cen ob omenjenih domnevah pričakovano, so veliko bolj intrigantna ugibanja, kaj se bo s cenami stanovanj dogajalo v prihodnje. Če predvidevamo, da se bo nadaljeval trend (sicer šibke) gospodarske rasti, bosta na ceno bolj kot kar koli drugega vplivali količina in kakovost stanovanj na trgu. In tu postane zanimivo. Od velike krize na nepremičninskem trgu leta 2009 naprej se namreč število dokončanih stanovanj in izdanih gradbenih dovoljenj za gradnjo stanovanj drastično znižuje. Če je v obdobju od 2002 do 2009 v povprečju na leto v Ljubljani zraslo več kot tisoč stanovanj, so jih od 2009 do lani na leto po podatkih statističnega urada zgradili le še okoli štiristo. Lani celo manj kot 250, za letos kaže, da jih bodo zgradili še manj. Ljubljanska upravna enota je lani namreč izdala gradbena dovoljenja za gradnjo zgolj 90 stanovanj – šokanten podatek, če vemo, da so leta 2007 odobrili gradnjo skoraj 1600 stanovanj.
Zelo verjetno torej zaloga kakovostnih rabljenih stanovanj in novih stanovanj, ki so jih iz nasedlih projektov uspele prodati banke, kopni, ob manjši ponudbi na eni strani in povečevanju povpraševanja, ki ga spodbujajo tudi izjemno ugodni kreditni pogoji na drugi strani, je rast cen neizogibna. Čeprav je v Ljubljani nekaj nasedlih stanovanjskih projektov v zadnjem času našlo novega vlagatelja (Tribuna, Kondominij Tivoli, Zelena jama...), ti projekti ne bodo dokončani čez noč, predvsem pa ne bodo zadostili povpraševanju po stanovanjih, ki ga lahko pričakujemo ob razmeroma stabilni gospodarski rasti.
Priča smo torej razmeram, ki bi lahko v Ljubljani spet pripeljale do občutne rasti cen stanovanj. Koliko časa bo to obdobje trajalo, bo odvisno predvsem od tega, kako hitro bodo na to reagirali vlagatelji in kako jih bodo pri tem še pripravljene podpreti banke, ki so se ravno s kreditiranjem nepremičninskih projektov najbolj opekle. Ob tem je za nepremičninski sektor pozitivno vsaj to, da se je v Ljubljani in večini drugih mest zaradi sprememb občinskih prostorskih načrtov več zemljišč spremenilo v zazidljiva. To bi lahko preprečilo vsaj ekscese iz let pred krizo, ko so bili vlagatelji primorani v nekaterih primerih za kvadratni meter zemljišča plačevati po tisoč evrov ali več, kar so neizogibno vračunali v cene stanovanj, ki so bile tudi daleč od mestnega središča astronomske.
Stabilne cene na nepremičninskem trgu bi morale biti vsem v interesu. Tako vlagateljem, ki bodo lahko nove projekte zastavili racionalno in pri tem še vedno računali na solidne donose, kot kupcem, ki bodo lahko na trgu izbrali svojim potrebam in dohodkom najprimernejše stanovanje. Divjanje cen navzgor ali navzdol pa na dolgi rok lahko koristi kvečjemu nekaj špekulantom, nepremičninskemu trgu gotovo ne.
