Res je, ni čisto vsega kriva občina, ker na prezadolženost in propad dosedanjih turističnih družb zaradi izčrpavanja njihovih holdinških lastnikov ni imela vpliva, prav tako so nekateri njeni načrti odvisni od državne birokracije, pa vendar – če bi občina imela jasno začrtano strategijo razvoja in spretnejšega župana, ki bi znal združevati potrebe lokalnega okolja in pričakovanja turistov, bi bilo lahko v kraju marsikaj drugače. Pa ni. Vsi ambiciozni načrti, ki jih je kdor koli imel v Portorožu, so na koncu vedno obstali – včasih tudi zaradi enega prebivalca, ki v bližini svoje hiše pač ni želel sprememb.
Kostić morda lahko tudi uresniči vse svoje načrte in kupi še oba hotela v središču Portoroža, portoroško marino in letališče, a zataknilo se bo, ko bo moral urejati stvari z občinsko in državno birokracijo. Da bo občina rada pokazala, kdo je glavni, mu je lahko jasno že po tem, da namerava uveljavljati predkupno pravico za Istrabenzov delež v Aerodromu Portorož, za katerega si prizadeva tudi sam, čeprav se občina do zdaj ni izkazala kot ambiciozna lastnica, ki bi portoroškemu letališču poskusila omogočiti čim hitrejši in čim boljši razvoj. Letališče še nima podaljšane letališke steze, še več, letališče sploh še ni povsem komunalno opremljeno. A občina je Kostiću že dala jasno vedeti, da mu Istrabenzovega deleža ne bo prepustila, ne glede na to, da iz občine uradno sporočajo, da s Kostićem kot novim lastnikom Kempinskega odlično sodelujejo.
Preden bi Portorož torej postal nov Cannes, bi bilo v občini treba marsikaj spremeniti, predvsem pa bi bil potreben preskok v razmišljanju, da se urejanja turizma začnejo lotevati drugače. Dosedanji postopki namreč več kot očitno niso uspešni. Portorož tako še nima spodobnega centra na območju Kaštela, ampak je tam še vedno klavrno parkirišče. Portorož tudi še nima igrišča za golf, ki si ga želijo številni turistični delavci, objekti pred Kempinskim pa še niso porušeni, čeprav je tisto območje po občinskih prostorskih načrtih predvideno za park, ki bi hotel Kempinski odprl proti morju. Občina ob tem ves čas išče izgovore in krivdo v vlagateljih – eni so krivi, ker so zašli v finančne težave, drugi so na koncu krivi, ker bi radi v kraju nekaj, s čimer se je občina sicer na začetku strinjala, potem pa ji ni bilo več preveč všeč. Prav to se v Portorožu utegne zgoditi tudi Kostiću.
Zato je v Portorožu težko kar koli spremeniti. In če se sliši še tako čudno, je bil Igor Bavčar do zdaj pravzaprav edini, ki mu je uspelo v Portorož prinesti vsaj minimalno upanje, da bi kraj lahko umestil na zemljevid petičnih lokacij. Z obnovo starega hotela Palace, v katerega je pripeljal verigo Kempinski, je v Portorožu postavil temelj za petični turizem. A samo to ni dovolj. Tako kot ne bo dovolj, če bo Kostić samo kupil turistično infrastrukturo. Hoteli, še tako prestižni, sami po sebi nikoli ne naredijo destinacije. Samo soba in morje, brez druge ustrezne ponudbe, pač nista dovolj. Na to se prepogosto pozablja.
