V galeriji Kresija so z glasbeno intervencijo člana skupine The Stroj Primoža Oberžana sinoči odprli razstavo akademskega slikarja Aleksija Kobala. Da je njegova Topologija zlatoroga nemara še malo temačnejša od njegovih prejšnjih slikarskih ciklov, ni naključje, saj predstavlja odsev naše realnosti in obenem pesimistično slutnjo prihodnosti. »Veliko hodim v gore in že nekaj časa je v meni dozoreval nov motiv stene oziroma skale, ki se mi je zazdela v slikarskem in duhovnem smislu odlična platforma za izražanje, predstavlja namreč obljubljeno deželo, nekaj, kar v sebi od otroštva nosimo prav vsi,« razlaga Kobal. Od tod tudi ideja za naslov cikla – »topologija« se skozi znanstveni, izrecno racionalen pristop ukvarja s fenomenom prostora, medtem ko je »zlatorog« pravljična zgodba o rajskem svetu. »A to je pravzaprav tragična zgodba o lovcu, ki naskakuje srečo z iskanjem zlatoroga, ob čemer mu spodrsne in umre, kar veliko pove o fenomenu doseganju ideala,« pravi slikar.
Rajski svetovi
Kot ugotavlja kustosinja Petja Grafenauer, šest tokrat razstavljenih slik nadaljuje zgodbe arhitektur, ki jih umetnik vnaša v svojo slikarsko krajino vse od leta 2009 in cikla Prepovedano mesto. Vplivi sodobne arhitekture in tehnoloških pomagal so vidni tako na sliki Kubusi, kjer se majhne bivalne enote kot tujki spuščajo iz gorske stene, kot denimo v delu Terase, v katerem se pojavljajo ograjene platforme in stopnišča, do katerih ni mogoče dostopati.
»Ves čas je prisoten dialog med tem, kar želimo, in onemogočanjem lastnih želja. Sami namreč rajske svetove v sebi največkrat potlačimo. A neizpolnjen ideal vodi naposled v fantazmo,« opozarja slikar, ki se mu zdi kontrast med temačnostjo slik in pozornostjo, ki jo posledično dobi svetloba, nujen. »Vsi svetovi v slikah niso realni svetovi, čeprav so tako videni. Gre za virtualno, računalniško konstrukcijo realnosti v tridimenzionalnem prostoru, ki mi omogoča skoraj že filmske kadre, s čimer izdelam osnovne premise, svojevrstne paravane, a te pregradne stene so pravzaprav že v vsakem od nas,« pove Kobal, ki odnos med svetom in opazovalcem vidi kot kompleksno razmerje, v katerem nikoli ne vemo, kateri od obeh je resničnejši. Ali lahko za resničnost sploh dokažemo, koliko je resnična, se sprašuje slikar, ki je tokrat tudi na motivni in tehnološki ravni sestopil iz nebesne sfere na realna tla. Za Topologijo zlatoroga je uporabil mešano tehniko, tako akril kot olje in razne voske, zelo malo je klasičnega slikanja s čopičem, več je spontanih potez prelivanja nanosov. »Najprej gre za slikanje po vodoravno položeni površini, nato sledi odstranjevanje prelite barve. Postopek je zahteven, saj obenem omogoča možnost spontanosti in nadzora, torej skrajne točke prelivanja,« pojasnjuje.
Prepad in propad
Kobal vztraja pri odsotnosti človeške figure, ne zdi se mu potrebna, saj je človek po njegovem mnenju prisoten v steni, v vetrnicah, v ploščadih, tako kot v prejšnjem opusu v stavbah in industrijskih objektih. »Tudi slika Vetrnice priča o globalizaciji. Vetrnice vidimo vedno v mnoštvu, a tu so posejane na samotnih otokih. Podobno smo ljudje vsak na svojem otoku povsem nepovezljivi, saj je med nami prepad. Le spomnimo se odnosov na družbenih omrežjih,« opozarja Kobal na človeško zaprtost in strah pred drugačnimi.
Zadnji dve leti je bil, kot pravi, s slikarstvom v pat položaju, saj ni našel pravega izraza: »Slikarstvo in umetnost sta dve različni stvari. Lahko si slikar in nisi umetnik, ali obrnjeno. Umetnost je sposobnost izražanja, vprašanje je samo, katerega od medijev boš izbral. Če pa ti to ne gre, lahko zgolj rojevaš mrtve slike.« S ciklom Topologija zlatoroga je dobil nov zagon, načrte ima že tudi za prihodnje ustvarjanje.
