»Letos k meni prihaja presenetljivo veliko Belgijcev,« o letošnji turistični sezoni pravi lastnica idilične hiše v naselju nad Lucijo, ob kateri ima dva prav tako idilična apartmaja. Ko se je že pred dvema desetletjema odločila, da se iz Pirana preseli v še precej neposeljeno zaledje, je naletela na veliko začudenja drugih, kam rine, danes pa so njeni sosedje večinoma sami slovenski petičneži. In tudi njena namestitev spada v višji cenovni razred, zato jo izbirajo predvsem gostje iz držav z višjim standardom, ki večinoma počitnikujejo v dvoje.
»Ostanejo od tri do štiri dni, na morje pa, kakor opažam, pridejo iz hribov ali pa je to njihova prihodnja destinacija,« doda gospa, ki se je s turizmom začela ukvarjati pred tremi leti. V tem času je opazila, da so njeni gostje vedno manj tipični in da so njihove želje zelo različne. »Ni pravila. Dva sta mi pripovedovala, da sta ostala več dni na Vogrskem, nekateri se ves dan namakajo v našem bazenu, drugi gredo na veselico, spraševali so me že, kje je maša, seveda pa vsi vsaj za kakšen dan skočijo do našega morja,« pove mimogrede.
Morska tla so drugačna
Kot pri mnogih drugih ponudnikih v Slovenskem primorju sta njena apartmaja zapolnjena vse do konca septembra. Najprej so se seveda usule rezervacije za sobote in nedelje, konci tedna pa so čas, ko se tudi sicer napolnijo naši obmorski kraji, med njimi zlasti turistični Portorož. »Kdaj je najbolj živahno? Zagotovo ob koncu tedna. V nedeljo je bila plaža čisto polna, drugače pa med tednom ni pravil. Danes je malo bolj prazno, v ponedeljek pa je bilo zanimivo veliko mladih. Verjetno so si podaljšali konec tedna,« ocenjuje eden izmed reševalcev iz vode Jure Tončič, ki je večino otroštva preživel na tretjem portoroškem pomolu.
»Doma sem samo rekel, da grem na pomol, in me ni bilo do večera. Zdaj pa je bolj zanimiva elektronika in starši niso več tako zaupljivi,« se z obžalovanjem spomni 22-letni domačin in doda, da tudi njegove generacije v teh dneh ni v Portorožu. »Veliko hodijo na Hrvaško, ki je tu za ovinkom. Sosedova trava je pač vedno bolj zelena,« se nasmeje zgovorni Sečan. Ne skriva, da je tudi njemu hrvaško morje bolj všeč, a za to ponudi zelo tehnično razlago: »Tla so pač drugačna. Mi imamo mulj ter travo in zaradi tega je voda videti umazana, čeprav ni. Marsikomu tudi ni prijetno, če ne vidi tal pod nogami, so pa otroci navdušeni nad mivko ob robu, ki je marsikje na Hrvaškem ni.«
Na vroče torkovo popoldne, ko je bilo ob portoroških pomolih kar precej kopalcev, je termometer, ko ga je Tončič potegnil iz globine meter in pol, pokazal 22 stopinj Celzija. Dan prej je imela morska voda stopinjo več. »Veter ima zelo pomembno vlogo, saj tukaj ni veliko tokov. Nedavno je temperatura narasla na 29 stopinj Celzija prav zato, ker ni nič pihalo,« razloži Primorec, ki od 15. leta vsako poletje dela na osrednji portoroški plaži. Začel je kot plažni delavec, ki med drugim pobira travo iz vode. »Letos ni veliko trave. Spomnim se, kako smo jo mi vse dneve pobirali in v enem tednu napolnili ogromen kontejner. Ampak jaz mislim, da ljudi trava sploh ne moti. Ne motijo jih niti temperature. Kopali so se že, ko je imela voda 19 stopinj Celzija,« je prepričan. Kot mu zaupajo turisti, pa jim je v Portorožu najbolj všeč to, da ni preveč hrupen in da je varen.
Kot mali Monte Carlo
Zdraviliški kraj na severni strani Piranskega zaliva, v katerem se je turizem začel že konec 19. stoletja, še vedno označujejo tipični senčniki, ki predstavljajo edino senco na plaži. Ker skupaj z dvema ležalnikoma stanejo 17 evrov, je kopalcev veliko tudi ob promenadi. Na kamniti ograji smo med poslušanjem glasbe zmotili mlado Koprčanko. »Vsakič se zapeljem nekam drugam, malo za spremembo,« je povedala in ocenila, da je v Portorožu večinoma vedno gneča. Toda to je pričakovano za mesto rož, kjer vse tri plaže – riviersko, osrednjo in Metropolovo – polnijo večinoma tujci. Med njimi je letos opaziti več Srbov, Madžarov, Slovakov in Čehov.
Ob našem obisku je Čehinja Lucie Rosova z možem in otrokoma ravno prispela v najbolj monden slovenski obalni kraj. Prvi vtis? »Vidim, da je težko najti res lepe plaže. Na fotografijah sem videla takšne lepe plaže pod kamniti klifi. Kje je to?« je dejala, medtem ko so se otroci že podili po priljubljenih vodnih blazinah, čeprav je bila za njimi deseturna vožnja.
»Jutri gremo v Piran, radi bi šli tudi v krajinski park Strunjan,« je še razkrila mama, ki se je letos raje izognila letalom in letovanje na Hrvaškem dopolnila s petimi dnevi v Sloveniji. Za prenočišče so si izbrali penzion med vinskimi trtami v zaledju, ker imajo raje mirno okolje. To sicer pomeni, da so prisiljeni k vsakodnevni uporabi avtomobila, vendar zagotavlja, da jih to ne moti tako kot večerni hrup. Vedo pa, da si je vredno ogledali tudi živahni večerni Portorož. Ko za Bernardinom izgine sonce, mesto rož namreč znova oživi, saj se napolnita tako promenada ob morju kot notranja pot ob cesti, kjer je več trgovinic. Tudi iz sosednjih krajev se počitnikarji zvečer odpravijo na sprehod do osvetljenega Portoroža. »Tako luštno je, kot mali Monte Carlo,« je navdušena glava madžarske družine Kovacs, ki od ponedeljka počitnikuje v enem izmed portoroških obalnih hotelov. »Z možem sva bila tukaj maja na romantičnem pobegu in bilo nama je tako všeč, da sva se odločila vrniti skupaj z otroki,« je razkrila in tudi najstarejša hči je prikimala, da je bila to dobra odločitev. Kot prednosti Portoroža je Madžarka navedla še, da Slovenci dobro govorimo tuje jezike, da je Portorož varen za družine in da je dobro izhodišče za obisk drugih krajev. Radi bi si ogledali Pirana, kakšen dan bodo verjetno skočili še na sosednjo, za Slovence bolj »zeleno« Hrvaško.
