Čeprav Triglav privlači planince z vsega sveta, pravijo, da se mora zaveden Slovenec vsaj enkrat v življenju povzpeti na najvišji slovenski vrh. Kar je za številne, vsaj tako bi moralo biti, večmesečni projekt načrtovanja, vadbe, izbire opreme, pogledovanja v nebo in čakanja na najustreznejše vremenske razmere, je za nekatere precej lažji adrenalinski izziv.
Nekateri se ga namreč lotijo v zgolj enem samem dnevu ali celo manj. »Pred 29 leti smo se na Triglav odpravili zaradi stave. Da dokažemo, da se da vzpon od doma na Triglav opraviti v pol dneva, in to s kolesom,« pove Tomo Šarf, duša slovenskega in mednarodnega gorskega teka. »Leta 1987 smo se na pot odpravili v ledenem oktobrskem jutru. Do Vrat smo potrebovali tri ure, potem tri ure za vzpon po poti čez Prag na vrh,« se spominja davnega dogodka Šarf. »Zgornji del nad višino 2000 metrov je bil precej poledenel. Med spustom smo se zaradi hitenja v megli na Podih pod Kredarico izgubili in prišli na izstop iz Slovenske smeri, zato smo se morali vrniti na pot. Vožnja s kolesom nazaj do Ljubljane je bila še dodatno triurno izčrpavanje. Ob 17. uri, po skupno enajstih urah, smo se vrnili na izhodišče,« se Šarf povsem jasno spominja podviga, ki je bil za tisti čas kar senzacionalen. »Do takrat je veljalo, da se na Triglav hodi le v pumparicah, flanelasti karo srajci, težkih gojzarjih in s klobaso ter srčno flaško v nahrbtniku,« še pove sogovornik.
Ekipa abrahamovcev
Tudi letošnji podvig je ekipa fantov, ki jo sestavljajo praktično sami abrahamovci, začela v zgodnjih jutranjih urah pod Šmarno goro. »Pred 29 leti smo bili v ekipi štirje člani. Od četverice smo ostali trije, poleg mene še Roman Pirnat in Franci Ravnikar. Žal je četrti član Janez Jeglič, alpinist in gorski reševalec, oktobra 1997 umrl na grebenu Nuptseja. Sta se nam pa pridružila Peter Venturini, strasten maratonec in triatlonec, in pet let starejši Peter Pibernik, nekdanji klasični kombinatorec, ki se ponaša z osebnim rekordom točno polovice rekordnega skoka orla Petra Prevca.«
S kolesom je fante vodila pot mimo Medvod naprej po stari cesti do Kranja, Naklega, Bleda, Gorij in Radovne do Krme. Po 75 prekolesarjenih kilometrih, zadnjih 15 kilometrov so cestna kolesa zamenjali za gorska, so pot nadaljevali peš prek Zgornje Krme in Planike na Triglav. Vremenske razmere so bile za korenjake idealne. »V dolini je bilo prijetno hladno, na vrhu pa se je mešalo sonce z močnim vetrom. Ne nazadnje nič presenetljivega, saj smo bili na višini 2800 metrov,« pove Šarf in doda, da so za vzpon in sestop potrebovali nepolnih sedem ur, prav toliko pa za kolesarski del. Med vrnitvijo so fantje naleteli na mojstranskega župnika Franceta Urbanijo, človeka, ki ga zelo cenijo, in prepričani so, da so tudi zaradi njega vse do Tacna imeli veter v hrbet. Podvig so po 14 urah končali pod Šmarno goro, pri Koširju na, kot pravijo, najboljšem ocvrtem piščancu. »Kuhinja je odprta do 20. ure, tako da smo imeli jasen cilj usesti se za mizo vsaj pol ure prej. In nam je uspelo.« Na vprašanje, kaj pripravljajo za naslednje leto, ko bo od prvega podviga minilo tri desetletja, se sogovornik le nasmehne. »Mogoče en letom primernejši izlet do Bohinjskega jezera,« pove Šarf in namigne, da je bila to prva ideja, ki je prišla iz utrujene (Romanove) glave. Po odlični večerji pa so fantje postali precej bolj pogumni, drzni. »Pred tridesetimi leto smo se leto po Triglavu s kolesi odpravili do Mont Blanca, na katerega smo se seveda tudi povzpeli. Prekolesarili smo 3000 kilometrov, premagali ducat prelazov, višjih od 2000 metrov. Tako da nikoli ne reci nikoli,« pravi Šarf.
Na vprašanje, zakaj, mladeniči po duši na hitro postrežejo s kratkim odgovorom: »Zakaj pa ne? Človek vse življenje potrebuje neke izzive, ki poskrbijo za vitalnost telesa in duha. In to je to – druženje, prijateljstvo in veselje do aktivnega načina preživljanja prostega časa. Tekmovalnost? Načelno ne (več), nekaj malega pa je vendarle ostaja, je v naših genih.«
