Državni zbor je prejšnji teden prižgal zeleno luč spremembi ustave, s katero bi zaščitili pravico do pitne vode pred pogoltnim zasebnim kapitalom. Oskrbo prebivalstva z vodo bi dovolili le še kot neprofitno javno službo, ki jo opravlja ali država sama ali v njenem imenu lokalna skupnost. To bi pomenilo konec koncesij, prek katerih slovenskemu prebivalstvu vodo sedaj zagotavljajo zasebni ponudniki. Teh je ob skoraj stotniji javnih komunalnih podjetij sicer zgolj peščica. Njihove koncesije bo po besedah vodje strokovne skupine za spremembo ustave Lojzeta Udeta država bodisi odvzela bodisi jim jih po izteku ne bo več podaljšala.
Nad tem pa očitno niso navdušeni v Novi Sloveniji. S predlaganim amandmajem so namreč poskusili črtati kar dve varovalki, ki bi v prihodnje slovenskim in tujim zasebnim podjetjem preprečevali trgovanje s pitno vodo za prebivalstvo. Izogniti so se namreč želeli opredelitvi, da vodni viri za oskrbo prebivalstva niso tržno blago in da vodooskrbo v obliki neprofitne javne službe izvaja država oziroma lokalna skupnost. »Če bi v tem trenutku resnično želeli zagotoviti čisto pitno vodo vsem slovenskim državljanom, bi morali razmišljati predvsem o tem, kako povečati določena namenska sredstva slovenskim občinam, da bi lahko zgradile ustrezna vodovodna omrežja, kar bi bil mnogo večji doprinos k zagotavljanju čiste pitne vode za slovenske državljane kot pa sam vpis te pravice v ustavo,« je stališče NSi na seji državnega zbora utemeljeval vodja poslanske skupine Matej Tonin.
Brez ukinitve koncesij ne gre
Toda slovenske pitne vode pred tujimi multinacionalkami ni mogoče zaščititi drugače, kot da se izvajanje vodooskrbe prepove tudi slovenskim koncesionarjem. Evropska zakonodaja namreč diskriminacije med domačimi in tujimi podjetji ne dopušča. »Če pa bi hoteli ohraniti oskrbo prebivalstva z vodo kot tržno dejavnost, ustavna sprememba nima smisla in bi bila tako rekoč odveč,« opozarja Ude.
Več naših sogovornikov iz poslanskih vrst prizadevanje NSi za ohranitev koncesij povezuje s Komunalnim podjetjem Kamnik (KPK Kamnik), ki je po dostopnih podatkih eno izmed štirih povsem zasebnih koncesionarjev za oskrbo s pitno vodo v državi. Kamniški občinski svetnik iz vrst Nove Slovenije Bogdan Pogačar je namreč zaposlen v tem podjetju in tudi predsednik njegovega nadzornega sveta. Vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin je kot drugi izmed štirih kamniških svetnikov iz vrst Nove Slovenije s KPK Kamnik povezan prek svojega očeta, ki je v tem podjetju zaposlen in je hkrati njegov solastnik (resda zgolj v višini dobrega odstotka).
Tonin omenjeno povezovanje s Komunalnim podjetjem Kamnik ocenjuje kot sprevrženo. »V mandatu 2006–2010 sem kot kamniški občinski svetnik predlagal ustanovitev javnega komunalnega podjetja, ki bi od privatnega podjetja prevzelo upravljanje vodovoda, kanalizacije in cest v občini. Mojemu predlogu je nasprotoval Brane Golubović, takratni kamniški podžupan, danes pa vodja civilne iniciative za vpis pravice do vode v ustavo.« Namigovanja, da se zavzema za koncesije ali celo za privatizacijo vode, so po Toninovem prepričanju zlonamerna, sprožajo pa jih njegovi lokalni politični konkurenti kot obračunavanje z njim. »Podpiram vpis pravice do vode v ustavo in tako sem tudi glasoval v parlamentu pri začetku postopka za spremembo ustave,« pravi vodja poslancev NSi in dodaja, da njihov amandma sploh ni bil sprejet. Spomnimo: čeprav NSi z amandmajem ni uspelo, je – v nasprotju s poslanci SDS, ki so se pri glasovanju vzdržali – podprla nadaljevanje postopka za spremembo ustave. Tonin zagotavlja, da bodo minuli teden sprejeto stališče o zaščiti pravice do pitne vode podpirali tudi v prihodnje.
Prvi uspeh še ne pomeni končne zmage
Razlage, ali lahko v nadaljevanju postopka poslanci še spremenijo vsebino osnutka ustavnega zakona, so sicer različne. Ude je prepričan, da vsebinske spremembe niso več mogoče. Lahko pa poslanci zavrnejo predlog v celoti, kar bi pomenilo, da bi se zgodba z vpisom pravice do pitne vode v ustavo morala začeti znova.
»Da bo pravica do pitne vode zapisana v ustavo, bom verjel šele, če bo to dokončno sprejeto. Da bi SDS to rešitev podprla, ne gre pričakovati. Združena levica bo želela še kaj iztržiti. Najbolj nestabilni pa so poslanci v nepovezani poslanski skupini. Dvotretjinsko večino je ob sedanjem razmerju moči v državnem zboru težko doseči,« ocenjuje eden od naših parlamentarnih sogovornikov. Bolj optimističen je Ude, ki ocenjuje, da lahko zaščito pitne vode v ustavi preprečijo le še pritiski iz evropskih institucij, ki so v preteklosti že pokazale svojo naklonjenost interesom multinacionalk. Zato bi bilo po njegovem mnenju treba pohiteti z vpisom pravice do pitne vode v ustavo.
Strokovna skupina pod Udetovim vodstvom bo predlog končnega besedila za dopolnitev ustave oblikovala konec avgusta ali v začetku septembra. Državni zbor bi torej lahko spremembo ustave potrdil že jeseni.
