Primorci radi rečejo, da so si jed popekli v padeli, ki ni nič drugega kot italijansko ime za ponev. Romanski jeziki so si blizu in tako Španci poznajo paello, riževo ponev z morskimi sadeži in mesom, ki so si jo menda izmislili katalonski ribiči. Jed, ki ji pri nas pravimo paelja, ima na tisoče različic in jo lahko povsem prilagodimo svojemu okusu. Za ožjo domovino paelje velja Valencia, kjer sicer vsaki ponvi pravijo paella, tudi posebni, široki in nizki, namenjeni prav za paeljo, ki ji drugod po Španiji in Latinski Ameriki rečejo paellera (paeljera). Če takšne posode ni pri roki, jo nadomestimo z električno »pica ponvijo« (ki je povsem neprimerna ravno za pico). V 18. stoletju so v Valencii paeljo kuhali nad odprtim ognjem, glavne sestavine pa so bili voluharji, jegulje in fižol. Tradicionalno jo še danes kuhajo nad drvmi bora in pomarančevca, kar da jedi posebno aromo, najpomembnejša pa je plast močneje praženega (a ne prismojenega!) riža na dnu ponve, kar med Španci velja za mejnik med slabo in dobro paeljo.