Ko se na volišča odpravi običajno le dobra polovica ameriških volilnih upravičencev, je glas teh okoli 130 milijonov ljudi v mnogočem odločilen za 7,4 milijarde zemljanov, ki pa druge možnosti kot skomigniti z rameni, ziniti kakšno o še slabših izbirah ali razpredati o razumnosti Američanov sploh nimajo. No, imajo še eno, namreč, da se utrjujejo v veri o mačku v žaklju. Prvi temnopolti ameriški predsednik jim je za to dal več povodov, najodmevnejšega pa zagotovo s tem, da ga je svet sprejel kot mirovnika, mu celo vnaprej dodelil Nobelovo nagrado za mir, iz Bele hiše pa se bo Barack Obama poslovil kot prvi ameriški voditelj, ki se je cela dva mandata vojskoval, širil krizna žarišča in iz domače sobe vodil zunajsodne poboje z nedavno tudi uradno priznanimi nedolžnimi žrtvami, a še vedno v daleč manjšem številu, kot ga ugotavljajo različne humanitarne organizacije.
Kot mnoge druge volilne izbire po svetu (določena izjema bo prihodnje leto Merklova v Nemčiji) tudi novembrska v ZDA ni brez mačka v žaklju. Pravzaprav dveh, le da s to izjemo, da je morebitno potegnjen iz republikanske vreče lahko samo boljši predsednik, kot se v ZDA in povsod po svetu pričakuje, demokratska kandidatka pa se lahko iz prijazne, čuteče gospodinje še vedno prelevi v Johnsonovo »poblajhano blondinko z našobljenimi ustnicami, ki bulji vate z jeklenimi modrimi očmi – kot sadistična medicinska sestra v umobolnici«.
Donald Trump je za politični establišment in tudi medije ne le neljubi pritepenec iz sveta estrade in biznisa, ampak prava nočna mora, ki bi uresničena imela pogubne posledice za Ameriko in svet v celoti. K takšni podobi je največ pripomogel sam, pri čemer pa ne gre spregledati, da je kot politični novic v strankinih predvolitvah gladko opravil s poldrugim ducatom tekmecev z zavidljivo politično kilometrino in pedigrejem. Očiten dokaz, da je politična elita skupaj z etabliranimi mediji v razkoraku z volilnim telesom, kar počasi postaja pravilo v vseh tako imenovanih zahodnih demokracijah, le da v večini primerov namesto podjetnih trumpov praznino zapolnjujejo fašistoidne sile. Zaradi prevzete retorike desnih populistov, ki se je izkazala za uspešno v izločilnih bojih za republikansko nominacijo, se je med temi temačnimi silami občasno znašel tudi Trump, a pravega fašista v njem ni najti, prej ego, ki je desetkrat večji od njegove jutranje sence. Ta pa bi se z vstopom v Belo hišo zagotovo skrčil do te mere, da v njej ne bi bil tak hudič, kot ga poskušajo izrisati tudi nekateri republikanci in ne le Hillary Clinton ter njen številen in dobro utečen volilni štab.
Prav slednjemu in pa izkušnjam iz bolečega poraza v potegovanju za demokratsko nominacijo leta 2008 gre zasluga, da je Clintonova brez večjih težav prebrodila strankarske predvolitve in izločila »demokratičnega socialista« Bernieja Sandersa ter dobiva nalogo, da ustavi Trumpa, potem ko to ni uspelo republikanskim pučistom, zbranim v gibanju Dump Trump (Zavrzite Trumpa). To je konec prejšnjega tedna na odboru za konvencijska pravila še poskušalo spraviti skozi določilo, da lahko delegati na zdajšnji nacionalni konvenciji v Clevelandu volijo po svoji vesti in ne volji volilcev na predvolitvah. Zahteva ni dobila niti zahtevane podpore za uvrstitev na konvencijo, kar praktično pomeni, da bo Trump ta teden dokončno postal uradni predsedniški kandidat, z za zdaj še vedno skromnimi možnostmi za končni uspeh, posebno če se republikanci z njim ne bodo poenotili. Prislovično manj homogeni demokratski tabor se je namreč bolj v skrbi zaradi možne izvolitve Trumpa s Sandersom vred zedinil okoli Clintonove, pri ličenju njene podobe pa se bodo vendarle še morali potruditi, saj z obilo političnega masla na glavi ne vzbuja pravega zaupanja med Američani, četudi že pošteno zamujajo s prvo voditeljico države.
Prav slednje je tisto, kar lahko pripelje razočaranje v Belo hišo. Nasprotno od Trumpa, od katerega si vse najslabše bolj kot Američani obeta svet, Clintonova na splošno kotira kot visoko usposobljena za najvišji položaj v ZDA in njihovo vodilno mesto v svetu. Z novo britansko premierko Thereso May in kanclerko Angelo Merkel, ki se ji na volitvah prihodnje leto še ne obeta resen izzivalec, mediji že razpredajo o ženskem triumviratu kot rešitvi iz socialnih in gospodarskih pa tudi varnostnih zagat Zahoda.
Pod preprogo pometene stvari, ki vsaj pri Hillary pričajo o nasprotnem, Trump do zdaj ni znal privleči na plan ali pa je to počel na način, da je bolj škodoval sebi in stranki kot demokratski tekmici. No, do novembra prav po njegovi zaslugi presenečenj v volilni kampanji ne bo manjkalo, preračunljiva Hillary pa ostaja večja predsedniška neznanka od zaletavega Donalda, čeprav ta trditev morda zveni absurdno.
