Ni bilo prvič, pred leti smo poročali o konkretnem spolnem nadlegovanju sodelavk tedanjega predsednika Društva slovenskih pisateljev Vlada Žabota, pa o fizičnih pretnjah režiserja Sebastijana Horvata gledališki kritičarki. Varen prostor niso niti vse založbe in že nekaj časa je moderno zmerjanje »mladih kritičark« in novinark. Zmerjanje, ki ga njihovi mladi moški kolegi ne doživijo niti v sanjah.
Ugotovitev, da je slovenska družba veliko bolj seksistična, kot bi tisti, ki bi morali ukrepati na vseh ravneh, hoteli priznati, tako poleg podzastopanosti žensk na vodstvenih položajih in poleg visokega odstotka ubitih ali ranjenih partneric in žena nenehno dobiva potrdilo tudi tam, kjer bi si mislili, da ga bo najmanj – med umetniki. To je tudi zame, ki nisem ravno od včeraj, najpresenetljivejše spoznanje: da lahko nekdo kot avtor pokaže neverjetno tenkočutnost, kot oseba pa presenetljivo surovost in vulgarnost. Ali kot smo se nekoč čudili: kako je lahko vrhunski pisatelj podpiral Hitlerja?
Pa ne gre za to, da bi od umetnikov zahtevali svetništvo. Ker v resnici bolj kot ti njihovi individualni izbruhi o stanju duha priča to, kako se okoli njihovega greha vedno konsolidira obrambni kordon. V bran mu stopijo kolegi (enaki?) in del javnosti z »analiziranjem«, ki ni drugega kot relativizacija in minimalizacija problema v slogu: odzivi so pretirani, šlo je za šalo (?!), tudi ona je problematična (cherchez la femme?), posvetite se raje resnejšim problemom… Tako se izvaja kolektivno zabrisovanje problema kot minornega in tako se hkrati producira konstrukte o zarotah, ki da so »zadaj«, pravi razlog za »linč«. Šele ta manipulacija, ki sledi razkritjem, je resnični dokaz, kako seksistična in diskriminatorna družba smo, in kako je opozarjanje na te probleme vedno označeno za malenkostno, histerično, »feministično«.
V zdravi družbi teh zastranjevanj ne bi bilo. Vsi ti flisarji bi se ob razkritju opravičili, se distancirali od svojega ravnanja in prevzeli odgovornost. Distancirali bi se tudi kolegi, odbori... Po jasnem protokolu, da je grešiti človeško, priznati greh pa etično. Če bi se to zgodilo, če bi bili zdrava družba, »afere Flisar« ne bi bilo, on sam in »njegovi« bi jo z ustrezno pravočasno reakcijo preprečili in danes bi se res lahko pogovarjali o »pomembnejših rečeh«. Če seveda je kaj pomembnejšega, kot je nedotakljivost in varna družba brez zlorab.
