Drugačen razplet dogodkov v Turčiji bi lahko dobro pretresel blagovne borze. Bosporska ožina je pomembna trgovska postojanka, ki povezuje črnomorska pristanišča in kaspijsko regijo prek Sredozemlja s preostalim delom sveta. Ladijski promet, ki poteka skozi to strateško točko, prestavlja tri odstotke svetovnega pomorskega pretovora surove nafte, kar ni zanemarljiv podatek. Vsako daljše časovno obdobje motenega prehoda bi zagotovo vplivalo na ravnovesje na naftnih trgih in posledično na tržno ceno surove nafte. Zaradi poskusa državnega udara so v petek začasno ustavili vse ekonomske aktivnosti v Bosporskem kanalu, vendar se je poslovanje v soboto, ko je postalo jasno, da je »upornikom« poskus udara spodletel, nadaljevalo z ustaljenim ritmom, tako da v ponedeljek na naftnih trgih nismo videli večjih sprememb tržnih cen.
Z motnjo v dobavi se spopada tudi Libija, saj je zaradi demonstracij varnostnih delavcev v naftnem terminalu v pristaniškem mestu Hariga ustavljeno poslovanje. Demonstracije pristaniških delavcev so za to z naftno bogato državo zagotovo prišle ob nepravem času, saj se je libijska naftna industrija končno začela pobirati po državljanski vojni, ki državo pesti v zadnjih letih. Libija naj bi imela največje zaloge surove nafte na celotnem afriškem kontinentu, pred vojno pa je k svetovni bilanci dnevno prispevala 1,5 milijona sodčkov surove nafte. V obdobju vojne je dnevna proizvodnja padla na četrtino tega zneska, 1,125 milijona sodčkov neizkoriščene dnevne proizvodnje pa trenutno predstavlja največjo motnjo (ne načrtovan izpad proizvodnje) v proizvodnji surove nafte v globalnem merilu. Eden izmed glavnih ciljev libijske oblasti je ponovna oživitev naftne industrije in s pomočjo »naftnih dolarjev« začeti dolgotrajno obnovo prerešetane in porušene države.