Drugoomenjeni je za cigaretno industrijo naredil najbrž še več kot tisti osamljeni Marlboro kavboj, ki se, zavit v blagi dim izbrane tobačne vrste, izgublja v sončnem zahodu ameriške prerije. Nemški politik in kancler Helmut Schmidt je od mladih nog pa do invalidskega vozička pokadil, po medijskih poročilih, kakšnih 60 cigaret vsak dan. Računalnik nam pokaže neprizanesljivo vsoto čez poldrugi milijon v kompletu 75 let.
In ko smo pri razvadah, ki dokazano škodijo, če so prekomerne, se je treba sprijazniti s tem, da si ljudje zlahka vzamemo za zgled prav tistega, ki iz neznanega razloga kljubuje posledicam. Ne zanimajo nas tisoči ob njem, ki jih podoben življenjski slog prerano položi k trajnemu počitku. Ne, nas zagotovo čaka usoda redkih izbrancev. Če pa slučajno ne dočakamo devetdesetih, bomo vsaj dotlej pivci in kadilci živeli polno življenje, kajti kakovost je pomembnejša od dolžine. Pogosta tolažba, zlasti moških, na več področjih.
V nedavnih polemikah o alkoholu in cigaretah smo slišali razumne nasvete. Pedagog Marko Juhant je pripomnil, da en Peter Prevc zaleže več kot vrsta drugih akcij za preprečevanje kajenja ali pitja, ki so usmerjene pretežno v represijo. Imamo torej narodni zaklad, ki ga premalo izkoriščamo.
Tretja skušnjava pa je orožje. Zanimivo se zdi dejstvo, da za otroke ni virtualnih nadomestkov cigaret in alkohola (morda z izjemo že pozabljenih italijanskih žvečilnih gumijev v taki obliki in otroškega šampanjca), orožja pa je bilo od nekdaj na pretek. Že v mojih mladih letih, ki sem vam jih bežno opisal kot z vsesplošnim pomanjkanjem zaznamovana, je bilo v trgovinah moč najti pištole. Resda plastične in mnoge na vodo, nekatere pa tudi na kapseljne. Kdor ne pozna več te besede, jo še vedno najde v SSKJ kot nižje pogovorno oznako za naboj v otroški pištoli. Ni bilo večje sreče za mulca v tistih letih kot to, da je za rojstni dan dobil plastično pokalico in kolobar kapseljnov.
A to obdobje je nekako mogoče razumeti tudi kot čas, v katerem mali pobič s takim orožjem dobi nekakšno, hvala bogu, navidezno moč nad domnevnim tekmecem, najpogosteje v obliki sicer nevidnih Indijancev, ki jih je bilo nenadoma vse polno okoli nas. Tisto, kar se je v resnici razbežalo, so bile večinoma kokoši in kakšen ptič. Z vstopom v šolo pa se je začelo nabirati večje število nasprotnikov, ki si jih lahko razorožil le z znanjem in učenjem. Tako smo loke, frače in kakšen plastičen samokres odložili za vselej.
A dan današnji je menda spet poln konfliktov in sovražnikov. Dolga leta miroljubni narod slovenski je bil prisiljen v oborožen spopad, ki sicer ni bil odločilen za osamosvojitev, je pa pripomogel k njej. Okoliščine tega dogodka so omogočile razcvet individualnega oboroževanja brez nadzora. Strast, ki jo zbudi v ljudeh posedovanje orožja – kar ni nič drugega kot dokazovanje premoči nad (povsem nenevarnim) drugim –, se je razplamtela. Enkrat vojak, vselej vojak – je rekel brigadir Krkovič, ki se menda nikamor ne premakne brez pištole. Tako je zaradi osebne varnosti, saj je tudi Rok Snežič enako opremljen prišel v zapor. Moj prijatelj, mojster miroljubne inačice aikida, bi ju blago pogledal v oči in še naravnost v dušo ter povprašal, kdo pod soncem jima želi kaj slabega, da sta tako preplašena.
A taka militantna klima – seveda izključno obrambnega značaja – se očitno lahko ustvarja tudi v družinskem okolju. Krkovič mlajši, sicer veteran – kakor koli že ti dve besedi ne gresta skupaj – trenira vse mogoče veščine že od četrtega leta dalje. Tako je pri dvanajstih zlahka odigral vlogo komandosa pod krinko in varoval svojega očeta. Pravzaprav ima ata Krkovič kar srečo, da ga sine, ko je bil pri kakšnih petih letih še pripravnik, ni položil s kakšnim malce slabše odmerjenim strelom. V Ameriki se taka zgodnja usposabljanja ne končajo vselej brez posledic.
Kljub temu me preveva optimizem glede orožja. Potem ko je minila za nekatere v polnosti izkoriščena življenjska priložnost zaslužka z njim, se stvari umirjajo. Večina Slovencev je videti pacifistično usmerjena. Ni zaznati pogostejših incidentov, kjer bi spregovorilo orožje. Imamo več kot dvajset tisoč lovcev, kar je dober odstotek prebivalstva, pa zanemarljivo število nesreč ali zlorab med njimi. Imamo tudi peščico militantnih posameznikov, ki jih pa na srečo nihče ne ogroža, in, verjamem, da kaj posebno tudi oni nikogar. Morda bi kazalo razmisliti le o tem, ali je res vsakdo, ki želi imeti orožje, toliko ogrožen, da je iz tega razloga dovoljenje upravičeno. Skratka, Bog živi Ameriko in naj ostane tam daleč.
