Po katarzi žrtvovanja in užitku trganja posameznikov pa nastopi tišina. Malo slabe vesti. Včasih celo obžalovanje. Lep primer je minister, ki se je čez noč odločil, da nas zapusti. Arena je zahtevala njegovo glavo že pred pol leta, medijski zborček ga je slikal v vseh možnih negativnih barvah, politična falanga nasprotnikov pa se je smejala, ko je prejel evropsko nagrado za enega najboljših finančnih ministrov.

Dan po odstopu pa je Dušan Mramor postal junak. Nič več zmagoslavje, ampak neka čudna tesnoba. Joj, kaj pa zdaj? Lahko da je nelagodje povezano tudi z dejstvom, da nas je presenetil. Da ni odstopil zaradi pritiskov, naših zgodb, naših napadov, ampak iz povsem osebnih razlogov. In to dan po tistem, ko je koalicijska partnerja prepričal o mini davčni reformi. In nekaj dni po tistem, ko je njegov šef, predsednik vlade Miro Cerar, zaostril retoriko. Šef je začel streljati iz težkokalibrskih topov. Nekaj v stilu: dost mam! Hec je mimo. Stari C(m)erar je pozabljen. Pred seboj imate novega šefa vlade, ki nič več ne čaka, ampak udarja s pestjo po mizi. Mene ne bo nihče izsiljeval. Še najmanj razne mafijske združbe.

Logično, da na to nismo bili pripravljeni. Miro, ki smo ga lahko ves čas smešili s tem, da menca, da se ne odloči, da razmišlja, da tuhta, skratka da je nedorasel funkciji, zdaj začne vladati odločno in glasno. Obrat, ki ga nekateri pripisujejo njegovim svetovalcem, drugi dejstvu, da nima več kaj izgubiti, tretji, da je tudi on samo človek, ki mu enkrat dvigne plafon, in četrti, da je v paniki izgubil kompas, skratka ta obrat je zadel v oči. Bil je viden. Miro Cerar se je začel obnašati drugače.

V tej drugačnosti je sledilo največje presenečenje. V četrtek je bil gost oddaje na nacionalki Od blizu, ki jo vodi Vesna Milek. Očitno gredo na nacionalki v smeri, da vsak dan dobimo eno pogovorno oddajo, ki jo vodi ženska. Kul. Zdaj vidimo, da ima nacionalka koncept. Po Manci Košir, Zvezdani Mlakar, Nini Osenar, Bernardi Žarn je prišla na vrsto tudi Vesna, sicer sposojena iz drugega, časopisnega medija. Če smo včasih imeli samo zvezdniško Mišo Molk, imamo zdaj prepoznaven format. Prijazno, zvedavo in nasmejano kramljanje. Pri tem zraven dobimo še scenografsko skrpucalo, ob katerem debelo gledamo. Oder, verige, žice in nekakšen rdeč tunel. Prva asociacija je maternica. Vagina. Gost se rodi. Prileze na plano. Miro Cerar je res prilezel nepričakovano. Tako kot je nepričakovano prilezel na vrh politične scene, se je zdaj nastavljal kameram in vprašanjem Vesne Milek.

Vesna je bila fina spraševalka. Pustila je gosta govoriti in govoriti. Ko je skušala od njega dobiti definicijo demokracije v enem stavku, je dobila odgovor, dolg natančno dve minuti in 45 sekund. Edino, kar je lahko izdavila, je bila misel, da ve, da je sogovornik predavatelj, in da je lepo, če se predsednika vlade ne prekinja. To je čisti novum na ekranih. Medtem ko vsi voditelji, ko dobijo priložnost, da jim nasproti sedi šef vlade, skačejo in prekinjajo, Vesna stoično posluša. In na koncu reče: Kul, spet sem dobila monolog. Lepo ste odbili vse žogice, ki se nanašajo na vaše strasti, hobije, kulturne užitke in ženske. Ja, Miro se je izkazal. Da pač goni svoje. Da rad posplošuje in neguje slovenski stereotip. Torej da delamo kot živali, nimamo časa za knjige, da se radi sprostimo ob kakšnem lahkotnem filmu, da gremo na kakšen sprehod, da se malo dobimo s prijatelji in smo zaskrbljeni za usodo male države. Cerar se tudi ni mogel izogniti stereotipu, kako je ljudstvo zavedeno. To ponavlja Janez Janša že dvajset let. Za slednjega so krivi mediji, za Cerarja pa tisti, ki manipulirajo z delavci v Luki Koper.

Ljudstva ne bomo zamenjali. Predsednike vlad menjamo kot po tekočem traku. Je pa sogovornik vmes podal tudi misel, da obstaja veliko več od tega, kar vidimo. Malo misticizma, malo zarotništva in malo vere v enem stavku. Na tej točki stopa po poti Janeza Drnovška. Nasploh so primerjave z Drnovškom vse bolj prisotne. Janez je priplaval na politični vrh kot nekdo, ki mora ustaviti ponujenega partijskega kandidata Bulca, Miro pa kot nekdo, ki mora zaustaviti stalno ponujajočega rešitelja Janšo.

Ko sem sam delal prvi intervju z Janezom Drnovškom kot predsednikom vlade, sem dobil identične odgovore, kot jih je ponujal v četrtek Miro Cerar. Splošne monologe, nič konkretnega, nič oprijemljivega, zelo malo strasti in žara. Lahko bi rekel en sam dolgčas. Očitno pa je v tem trik. Strategija. Dajte mi čas in tudi vi boste spregledali. In v nasprotnem žalovali za menoj, kot zdaj žalujete za finančnim ministrom…