Vprašanje implicira, da sem jih napisal že preveč, ali pa da so jih drugi napisali preveč. Smisel pisanja o katerem koli velikem avtorju, naj gre za Shakespearja, Homerja, Mozarta ali Jane Austen, je, da so neizčrpni. Mislim, da je nujno obnavljati odnose z zanimivimi zgodovinskimi osebnostmi. To, da neprestano mislimo nanje, je edini način, kako jih ohranjamo sveže.
A kaj vas vleče prav k Shakespearju, ne pa denimo k Jane Austen?Dolga leta sem preživel tako, da sem pisal knjige o Shakespearju in drugih za zelo ozko publiko akademikov in študentov, ki so to prisiljeni brati, če nočejo zaiti v težave. Zaželel pa sem si napisati tudi delo, ki bi o Shakespearju na zanimiv način pripovedovalo širši publiki, saj se mi je zdelo, da bi njegovo življenje lahko zanimalo zelo veliko ljudi. Hkrati sem ugotovil, da je ključno vprašanje, ki pojasni fenomen Shakespearja, kaj je pravzaprav sploh pomenilo biti živ v njegovem času, v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju. Kaj je bilo v tistem času tako specifičnega, da ga je omogočilo, zakaj se ni zgodil sto let prej, zakaj ne sto let kasneje. Zanimalo me je, kako je Shakespeare šel od avtorja Dveh gospodov iz Verone, majhne komedije, do avtorja Romea in Julije.
Kaj ga je torej naredilo tako velikega in pomembnega?Seveda ne le to, da je sedel v svoji sobi in pisal ter trdo delal. Trdim, da se mu je nekaj zgodilo v življenju. To je navsezadnje naredilo tudi Mozarta ali Beethovna – popolna nevihta, splet pravih okoliščin. Del tega je bil seveda tudi neverjeten talent, a vsi vemo, da veliko talentiranim ljudem nikoli ne uspe. Njega nedvomno omogoči pravi trenutek v zgodovini. Kot denimo quattrocento v Italiji, ki v nekem trenutku omogoči realizacijo talentov številnih slikarjev. Jasno je, da ni talent kar nenadoma eksplodiral, talenta je v vseh časih v vseh okoljih enako, okoliščine pa se spreminjajo. Če bi se Shakespeare rodil le dvajset let prezgodaj, gledališče ne bi bilo prav razvito, da bi lahko zanj pisal. Če do danes ne bi izumili medija in tehnike filma, ne bi imeli velikih režiserjev.
Katere so še druge okoliščine, ki so omogočile »nastanek« velikega dramatika?Institucionalni pogoji vključujejo tudi nacionalne, katerih del je jezik. Anglija se je v tistem času počutila marginalno in provincialno. Veliko angleške literature 16. stoletja se sprašuje, ali sploh lahko obstaja literatura v angleškem jeziku, ko pa je to tako trapast jezik v primerjavi z latinščino, španščino, francoščino, italijanščino, ki so po njihovem mnenju imeli substanco. Živeli so v nekem zanimivem kontekstu, v katerem so kot obrobje Evrope in sveta dvomili o svoji vrednosti. Shakespearjeva neverjetna jezikovna inventivnost pa je njihovemu maternemu jeziku nenadoma dala velik dotok sveže energije in samozavesti.
Kaj natanko je Shakespeare naredil z angleščino, če upoštevamo njeno tedanjo rabo in zmožnosti?Uporabljal in pobiral je vse, kar mu je prišlo pod roke, pri tem pa je jezik tudi reflektiral in izumljal. Prvi je uporabil besedo assassination (uboj, op. p.). To je ena tipičnih besed, ki prej ni obstajala, pobral jo je z vzhoda. Neverjetno uho je imel in smisel za tvorjenje novega.
Shakespeare ni zaslovel po smrti, pač pa je bil velika zvezda že v času življenja. Kako mu je to uspelo?V nekem trenutku je res postal tržno blago. Tiskarji so ugotovili, da prodajo več knjig, če dajo na platnice njegovo ime. Odgovor, kako se je to zgodilo, je v družbi, ki v tistem času ni dala toliko na razred, pač pa se je zanašala na talent. Christopher Marlowe je bil sin čevljarja, Ben Jonson zidarja, Shakespeare pa rokavičarja. Vsaj v literaturi je bila tedaj na delu popolna demokracija talenta.
Zdi se, da se torej v njegovem življenju ni zgodilo nič pretirano prelomnega, le okoliščine so bile prave.Res je. Lahko bi rekli, da se je zgodilo vse in nič. Bil je iz province, iz majhnega kraja, njegov oče je bil sicer pomemben meščan, a je izgubil vse premoženje, ko je bil Shakespeare še najstnik. Ni šel na Oxford ali Cambridge, zaradi očetove smole si je pridobil le skromno izobrazbo. Nekako je prišel v London, na poti oplodil dekle in jo tudi poročil. Vseeno mu je nato uspelo v svetu, v katerem nekomu takemu, kot je bil on, navadno ne uspe, za nameček pa je pri tem tudi obogatel ter na neki točki v rodnem Stratfordu celo kupil drugo najboljšo hišo. V vseh tem ni nobenega junaštva, pač pa tiha zmaga nadarjenega posameznika.
Kako pa ste njegovo življenje pravzaprav rekonstruirali, kaj je bilo najuporabnejše?Za seboj ni puščal prav veliko birokratskih sledi, saj ni imel opraviti s policijo, ni pisal niti dnevnika niti zasebnih pisem, vsaj ohranila se niso. Njegove biografije poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja so bile kar uporabne. Joyce je bil prav tako koristen, on je najpametnejši literarni osmišljevalec Shakespearjevega življenja. Rad bi rekel, da je bilo rekonstruiranje njegovega življenja iz pisnih virov eno neverjetno odkritje za drugim, a od 19. stoletja o njem ni bilo odkritega nič prelomno novega. Razburljivo si je spekulativno predstavljati, polagati koščke njegovega življenja skupaj, skušati gledati razlomljene fragmente.
Ključna metoda vaše biografije je torej – domišljija?Da, spekulativna metoda. A z varovalkami. Pravilo imam, da nikoli ne trdim ničesar o življenju avtorja naravnost iz literarnega dela, če tega ne podpira vsaj minimalen indic iz stvarnega življenja. Njegove drame obsedata temi prešuštva in izdaje, sploh med brati, a o tem ni nobene sledi v njegovem življenju, četudi sta Joyce in Anthony Burgess to zelo domiselno in pravilno uporabila v svojih fiktivnih biografijah. Seveda pa za vse ni potreben dokaz. Če je Shakespeare hotel priti v London, je utemeljen sklep, da je moral prečkati londonski most, četudi o tem ne obstaja noben pisni vir. In če ni glave trmasto usmerjal v tla, je moral videti gnijoče glave, nabodene na sulice na tem mostu, ena od njih je bila celo od njegovega daljnega sorodnika.
Lahko izpostavite tri najbolj formativne dogodke v njegovem življenju?Če spekuliram: verjetno, ko je prvič v življenju videl gledališko uprizoritev. Predstavljam si, da je morda očetu, uglednemu meščanu, kot štiriletnik sedel na kolenih, ko je v Stratfordu gostovala predstava. Gotovo ga je zaznamovalo tudi to, da so imeli njegovi katoliške simpatije, kar ni nenavadno, saj je bila generacijo prej Anglija katoliška dežela, sam pa je že odraščal v družbi, ki je katolike preganjala. Na osnovi tega sem sklepal o tem, da je tako pomembna tema v njegovem življenju skrivnost, prikrivanje skrivnosti. Mislim pa, da ga je zaznamovalo tudi to, da je oplodil dekle in imel pri 20 letih že tri otroke. Vemo sicer, da večino časa ni živel z njimi. To morda navdihuje njegovo tematizacijo odnosa med poželenjem in ljubeznijo. Očitno je, da ga fascinira intenzivnost želje, s katero želijo mladi ljudje spati drug z drugim.
Kaj mislite o teoriji, da je njegova dela napisal Marlowe?To bi pomenilo, da je Marlowe za seboj pustil zelo širok nabor del, ki so napisana v povsem drugačnem slogu od teh, ki so potrjeno njegova. In da je to iz neznanega razloga dolgo ostalo skrito. Vsako genialno delo je skrivnost samo na sebi in poraja vprašanje, kako je sploh mogoče, da ga je nekdo napisal. A smešna je ideja, da na vprašanje odgovarja, da ga je napisal nekdo drug, saj to daje le petminutni odmor od skrivnosti, potem pa imaš isti problem, le z nekom drugim.
