So otroci res naše največje bogastvo?

Praviloma je naša družba polna krilatic, kako bi za otroke naredili vse in da so otroci naše največje bogastvo. A ko se ozremo okoli sebe, srečamo nosečnico, ki meni, da sta nosečnost in porod bolezensko stanje. Doječo mamo, za katero je dojenje »projekt«. Mamico, ki meni, da mora biti z otrokom nekaj narobe, če je pri dveh letih trmast in svojeglav. Očeta, ki je prepričan, da je z najstnikovimi možgani nekaj narobe ... Odtujenost od naravnih procesov, kot so nosečnost, porod, dojenje, razvoj in rast ter tudi bolezen in smrt, nas je povsem zbegala. Kot da nismo več del narave, kot da je narava nekaj zunaj nas. Zato iščemo vzroke in krivce zunaj sebe. Izgovore iščemo celo v znanosti, samo da nam ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti zase in za svoje otroke. Zanje pa smo odrasli ne samo moralno in biološko, pač pa tudi formalnopravno odgovorni.

Sodobna družba in z njo medicina nam ponujata marsikaj izjemno koristnega: nadzor nad nosečnostjo, porod pod nadzorom, pomoč pri dojenju, sistematične preglede pri otrocih, pomoč v stiski, šole za starše, priročnike o vzgoji, posebej usposobljene službe. Imamo tudi zakonodajo, ki bi lahko bila dobra podlaga za učinkovito zaščito otrok pred nasiljem. Imamo precej vladnih in nevladnih organizacij, zdravstvene domove, vrtce, šole, varne hiše, krizne centre ... Morda je »ponudbe« še vedno premalo. A tega bo vedno premalo, če ne bomo razumeli, da smo odgovorni mi sami. Mi, odrasli. Vsa ta »ponudba« namreč nobenega od staršev in nobenega odraslega, ki je v stiku z otroki, ne odvezuje njegove osebne odgovornosti.

Ob tem se lahko počutimo zelo sami – osamljeni. Biti odgovoren posameznik namreč ni preprosto. Pred kratkim sem bila na strokovnem posvetu, kjer je bila klofuta omenjena kot vzgojni ukrep. Ko sem vstala in povedala, da ni in da ne sme biti tako, sem bila deležna začudenja in nestrinjanja. Bila sem osamljena. Pa da ne boste mislili, da so bili v dvorani »čudni« ljudje. Ne, to so bili ljudje, starši in strokovnjaki, ki jim je mar. Ki so prišli na posvet prav zato, ker želijo za otroke poskrbeti čim bolje. Ni ga odraslega, ki bi otroku želel kaj hudega. A vendar se včasih to zgodi. Kje torej nastane kratek stik?

Leta 2005 predstavljena raziskava organizacije Unicef med mladimi v Evropi in srednji Aziji je pokazala, da kar 60 odstotkov otrok trdi, da so priče nasilju v družini. Podobno velja za ZDA, kjer so v raziskavi NESARC (National Epidemiologic Survey on Alcohol and Related Conditions) za obdobje med leti od 2001 do 2005 ugotovili porast čustvenega zanemarjanja pri do 9,2 odstotka otrok. V državi Ohio jim je na podlagi podatkov z doslednejšim upoštevanjem zakonodaje in večjo podporo žrtvam na ekonomskem področju, pri zagotavljanju varnih nastanitev in pri skrbi za službo ter dom število žrtev s 427 v letu 2006 uspelo znižati na 37 v letu 2011.

Tudi pri nas opažamo, da je nasilja za štirimi stenami vse več, več je tudi poročanega zanemarjanja otrok. V raziskavi centra za socialno psihologijo – študije mladine na fakulteti za družbene vede je petina učencev osmih razredov slovenskih osnovnih šol nasilje v njihovih družinah označila za resen problem. Pri nas je leta 2005 nasilje v družini, v kar dveh tretjinah tako psihično kot fizično, osebno doživela slaba petina vprašanih, od tega kar tri četrtine v otroštvu. V raziskavi Zveze prijateljev mladine Slovenije iz leta 2005 pa je kar tri četrtine staršev menilo, da je blažje telesno kaznovanje otrok vzgojno upravičeno.

Zatiskanje oči in pilatovsko umivanje rok, češ da pri nas z otroki delamo »lepo«, ne pomagata čisto nič. Tudi otroci v Sloveniji so žrtve nasilja, ki se večinoma dogaja znotraj družine, za štirimi stenami. Večinoma gre za discipliniranje, ki pa je lahko tudi telesno, kruto in ponižujoče kaznovanje.

Zakaj je nasilje nad otroki tako zelo nesprejemljivo? Zato, ker lahko nasilje, med katerega spada tudi zanemarjanje, trajno spremeni delovanje otrokovih možganov. Tak otrok bo, četudi morda na prvi pogled zdrav, imel spremenjeno delovanje možganov. Za zanemarjanje je znano, da vpliva na aktivnost osi hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica, ki je ključna za izločanje in metabolizem stresnih hormonov. Vzporedno z osjo hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza se aktivira simpatiko-adrenalni sistem; to je avtonomno simpatično živčevje in sredica nadledvične žleze, ki deluje kot pri stalnem stresu, dokler se ne izčrpa in otopi.

Nasilje nad otroki vodi v strukturne spremembe v možganih: v čelnih režnjih se poveča aktivacija levega medialnega frontalnega in sprednjega cingulatnega girusa, kar je značilno za osebe s posttravmatsko stresno motnjo. Spremenjeno delovanje prefrontalne skorje vodi v trajne spremembe, ki ne omogočajo učinkovitega zorenja možganov. Zato se pogosto pridružijo težave pri samonadzoru in empatiji. Spremembe zajamejo tudi limbični sistem, korpus kalozum in male možgane. Posledično imajo otroci težave z vzdrževanjem pozornosti in navezanostjo. Limbični sistem z amigdalama in hipotalamusom, kjer so centri za emocije, strah in jezo ter občutke zadovoljstva, je struktura, ki je ključna za naše čustveno in izpolnjujoče življenje. Manjša količina sivine je opisana v predelih senčničnega režnja in prahipokampalnega girusa, katerega večji del sestavlja hipokampus, ki je eden glavnih centrov za spomin. V hipokampusu so receptorji za stresne hormone. Pri podaljšanem stresu se hipokampus skrči, najverjetneje na račun propada nevronov kot posledice podaljšanega in intenzivnega stresa. Za spomin, ki je ključen za šolsko uspešnost, zmanjšana kapaciteta ne pomeni nič dobrega. Nervoznanost in medicina sta v svojih spoznanjih jasni in enoznačni: nasilje nad otroki je nesprejemljivo!

Ko delam z otroki in njihovimi starši, vzgojitelji in učitelji, srečujem tudi krasne ljudi: ljubeče starše in strokovnjake, ki jim je za otroke mar. Kaj imajo skupnega?

Komur je za otroke mar, razume, da:

1. Otroci za optimalen razvoj in rast potrebujejo ljubeče okolje.

2. Za ljubeče okolje smo odgovorni VSI odrasli, ki kadarkoli in kjerkoli pridemo v stik z otrokom.

3. Otrok ne vzgajamo z besedami, pač pa z zgledom.

4. Klofute in šeškanje NISO ustrezni vzgojni ukrepi.

5. Nasilje nad otroki je nesprejemljivo.

Sprašujem se, ali si kot družba res lahko privoščimo, da še v 21. stoletju otroke vzgajamo s klofuto? Si naši otroci zaslužijo starše, ki ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje vedenje? Ali si mi kot starši dovolimo prevzeti odgovornost in ali si priznamo, da ne zmoremo, ter zato poiščemo pomoč in smo aktivni pri spreminjanju samih sebe? Brez obsojanja?

Če bomo mi, odrasli, zmogli, potem me za našo prihodnost in prihodnost naših otrok ne skrbi. Pomagajmo sebi in otrokom, da bomo znali aktivirati svoje notranje sile za premagovanje in obvladovanje položaja, v katerem smo. Nismo samo biološka, temveč smo tudi socialna – družbena bitja. Poskrbimo za vse otroke, s katerimi pridemo v stik, in nam bo vsem bolje. Dobra socialna mreža se je skozi evolucijo namreč izkazala za močnejšo od biološke: ljudje nismo zavzeli planeta zato, ker bi bili močni kot posamezniki. Smo šibki in majhni, ampak kot družba smo lahko močni! Zato si pomagajmo in se podprimo v prizadevanjih za boljši jutri nas in naših otrok!