Prvo vprašanje, ki se zastavi, je, kateri kazalec bi sploh uporabili. Biti bogatejši, biti srečnejši, živeti dostojno življenje v sožitju z okoljem? Žal smo omejeni: uporabimo lahko samo tiste podatke, ki se zbirajo že več desetletij. Nekateri novejši, na primer indeks človekovega razvoja ali indeks sreče, se spremljajo prekratek čas, da bi nam pomagali odgovoriti na zastavljeno vprašanje, poleg tega so pregrobi, da bi lahko zaznali diskretne spremembe na boljše ali slabše, ki bi jih utegnile povzročiti naše zgodovinske odločitve. Indeks sreče, čeprav zelo privlačen, je tudi izrazito subjektiven in neuporaben za primerjave z drugimi: Slovenci se po lastnem zaznavanju sreče vrsto let uvrščamo nekje med 60. in 70. mestom med približno 130 državami, kar je zelo črnogledo.
Večina kazalcev se praviloma, razen v času vojn in velikih ekonomskih kriz, izboljšuje: vsako leto lahko v povprečju za svojo plačo kupimo več kruha ali boljši računalnik; to smo ugotavljali tudi v stari državi. Zato je drugo vprašanje, ki ga moramo razrešiti, kako naj bi se spreminjali opazovani kazalci, da bi lahko sklepali, da nam gre na boljše ali slabše. Da zgolj ohranjamo enako razdaljo do razvitejših od nas, je premalo, morali bi se jim približevati.
V mednarodnih zbirkah socialno-ekonomskih, demografskih, zdravstvenih in okoljskih kazalcev (OECD, HFA DB) večinoma manjkajo podatki pred padcem berlinskega zidu, po letu 1990 pa je mogoče primerjati skupino petnajstih članic EU pred letom 2004 (EU15), torej razvitejše države EU, in skupino nekdanjih socialističnih držav, ki so se EU pridružile po tem letu (EU13).
Začnimo z bruto domačim proizvodom (BDP), ki meri dodano vrednost proizvodov in storitev, ki so bili ustvarjeni v državi. Ta kazalec rasti gospodarske aktivnosti je precej neupravičeno postal tudi podlaga za ocenjevanje kakovosti oziroma standarda življenja: BDP se lahko povečuje tudi na račun razprodaje premoženja, vedno večji delež BDP se v državah EU13 pretaka v žepe tujih lastnikov, pa tudi tisti delež, ki ostane v državi, se vse bolj krivično razporeja. Realen BDP se je v državah EU13 med leti 1995 in 2014 s 7000 povzpel na 24.000 dolarjev, v državah EU15 pa s 21.000 na 40.000 dolarjev. Razlika med obema skupinama držav se je torej celo za malenkost povečala. Enako povečanje zaostanka velja tudi za Slovenijo: za Nemčijo je leta 1995 zaostajala za 10.000 dolarjev, dvajset let kasneje pa za 16.000 dolarjev. Nikakršnih nihajev, ki bi nakazovali, da je nekdanja socialistična skupina EU13 stopila v drugačen ekonomski sistem.
Kako pa je s trošenjem ustvarjenega bogastva? Iskati moramo koristi, ki so jih deležni vsi državljani, zato so na prvem mestu izdatki za zdravstvo. Ti izdatki so se v obeh skupinah držav po letu 1990 povečali za enak odstotek, vendar to pri EU15 pomeni porast z 8,5 na 10,2 odstotka BDP, pri EU13 pa s 5,4 na 6,8 odstotka BDP. V Sloveniji gre za porast s 7,4 na 9,2 odstotka. Stvar je še hujša, če pogledamo, koliko od tega denarja za zdravstvo je javnega. Delež javnih sredstev za zdravstvo ostaja v državah EU15 vse obdobje po letu 1990 nespremenjeno visok (okrog 77 odstotkov), v EU13 pa se je znatno skrčil (s 77 na 72 odstotkov, v Sloveniji s skoraj 78 na 71 odstotkov). Gre za dvojna merila bogatih držav: medtem ko pri njih vsaj za zdaj še zmaguje ideja, da mora financiranje zdravstva ostati v pretežni meri javno, nam je taisti Zahod vsilil varčevanje pri javnih sredstvih za zdravstvo, tako da je skupina EU13, ki je imela v prejšnjem sistemu skoraj 100-odstotno javno financiranje, danes v deležu padla pod razviti Zahod. Deloma pa so nekdanje socialistične države to storile kar same, ker je nastajajoča bogata elita prav v zmanjševanju solidarnosti videla prednosti kapitalizma.
Posledice različnih dogajanj v družbi se najbolje odražajo v pričakovani življenjski dobi. Le-ta se je v obeh skupinah držav EU povečala za dobrih pet let, vendar je zaostanek EU13 za EU15 ostal enak: pet let in pol. Tudi pri tem kazalcu torej ni nikakršnih znakov o dobrobitih kapitalizma in EU. Velika izjema je Slovenija, ki je svoj zaostanek za EU15 od leta 1990 zmanjšala s 3,2 na 1,4 leta.
Obstaja še en kazalec, na katerega bi morali biti v Sloveniji, ne pa tudi v EU13, zelo ponosni: to je indeks človekovega razvoja, ki meri dosežke pri zdravju (pričakovana življenjska doba), izobrazbi in dohodku (BDP) in kako so ti dosežki razporejeni med vse prebivalstvo (stopnja neenakosti v družbi). Ta nas že vrsto let uvršča okrog desetega mesta med 135 državami. Ampak kaj, ko k visokemu položaju na tej lestvici največ pripomoreta najnižja stopnja neenakosti na svetu, ki jo slovenska »elita« z gnusom zavrača kot relikt socializma, in boljše zdravje, za katerega je v znatni meri zaslužno zdravstvo, ki po mnenju taiste »elite« spada med istovrstne relikte. S tem kar sama izključuje možnost, da bi šlo za uspeh novega slovenskega obdobja.
