Danes je sicer težko presoditi, ali se nam je prej zgodila bunkerizacija ali Jose Mourinho, a dejstvo je, da je Special One, potem ko je s Portom leta 2004 senzacionalno osvojil ligo prvakov, zmagovalno taktiko iz malega portugalskega velikana uspešno prenesel v največje evropske klube. Taktika je bila povsem preprosta, čeravno se je morala njegovim bodočim šefom zdeti povsem idiotska: kupili naj bi namreč šest, sedem vrhunskih napadalcev in napadalnih vezistov za približno dvesto milijonov evrov, ki bi jih nato Mou postavil na položaj obrambnih vezistov in potrpežljivo čakal na napako nasprotnika, ko bi se destruktorji za kratek hip nepričakovano prelevili v driblerje in golgeterje, zdirjali v protinapad in zadeli za zmago ena proti nič, najbolj orgazmičen rezultat v sodobnem nogometu.
Tako je naneslo, da so Mourinhovi klubi, Chealsea, Inter in celo Real Madrid, preteklo desetletje igrali natanko tako, kot je igrala Katančeva Slovenija z Rudonjo in Ostercem, ki sta bila svojevrstna pionirja na poziciji lažnih devetic, kvazinapadalca, ki sta se vedno znova nepričakovano pojavljala v svojem kazenskem prostoru in ustavljala nasprotnika, medtem ko je ta zaman čakal na njiju na nasprotni strani igrišča. Mourinho je pravzaprav Katančev sistem nadgradil le v tem, da je na položaj lažne devetice postavljal igralce, kot so Didier Drogba, Diego Milito in Cristiano Ronaldo, ki so, ko so se od časa do časa po nekem naključju vendarle znašli v nasprotnikovem šestnajstmetrskem prostoru, zabili še kak gol. Ali povedano drugače, uspeh Joseja Mourinha temelji na tem, da je iz ekip z vrhunskimi nogometaši ustvaril resnično vrhunske avtsajderje.
Tej taktiki je zvesto sledil selektor Portugalske Fernando Santos, ki je dvanajst let po tistem nesrečnem lizbonskem finalu, ko zlati portugalski generaciji Luisa Figoa in Ruia Coste, ki je igrala nepozabno lep nogomet, ni uspelo prebiti grškega bunkerja, iz reprezentance s Cristianom Ronaldom, Nanijem, Moutinhom, Renatom Sanchezom, Joaom Mariom in Ricardom Quaresmo ustvaril največje avtsajderje na prvenstvu, na katerem so nastopile reprezentance Albanije, Madžarske in Islandije.
Pravzaprav smo, s častno izjemo Nemčije, na trenutke Francije ter Garetha Balea in Aarona Ramseyja, v preteklem mesecu gledali evropsko prvenstvo avtsajderjev, na katerem je zmagala reprezentanca, ki si je zmage najmanj želela.
Španiji se letos iz nekega razloga ni dalo, Hrvati in Belgijci so poskušali nekaj odigrati, a jim ni šlo, vsi drugi pa so že od prve minute naprej potrpežljivo čakali na enajstmetrovke. Pravzaprav je že na začetku prvenstva Ronaldo po tekmi z Islandijo pravilno ugotovil, da je razlika med velikimi in majhnimi ekipami le še v tem, da se majhne neodločenega rezultata veselijo, sicer pa vsi sledijo isti logiki, ki pravi, da je nula nula pred podaljškom boljši rezultat od ena ena.
Najbrž so takšni časi, sem se tolažil, ko sem pred televizorjem večer za večerom zaman čakal na kaj nogometu podobnega, časi, ko si nihče več, razen Nemcev, na trenutke Francozov ter Garetha Balea in Aarona Ramseyja, ne upa tvegati in odločno kreniti proti nasprotnikovemu golu z več kot štirimi, petimi igralci. Evropa danes živi v strahu in logično je, da so najboljši evropski nogometaši, osredotočeni na branjenje svoje polovice igrišča, še najbolj podobni slovenskim varnostnim organom, ki se bojijo vdora sirskih beguncev na svoje ozemlje. Bolj kot gola so si najbrž želeli bodeče žice, ki bi jo lahko potegnili po sredinski črti in si malce oddahnili.
Predvsem pa, kdo je tako nor, da bi v teh nemirnih časih rinil na vrh Evrope, da bi zmagoval. Še Nemci, edini, ki niso nikoli imeli težav z zmagovanjem in vlogo favorita, so se na koncu pustili premagati Francozom, ki potem v finalu dolgo časa niso ugotovili, kako izgubiti proti ekipi, ki si ni želela zmagati.
To je pač duh sodobne Evrope, ki ljubi neodločene izide, saj se na smrt boji porušenega ravnovesja. In zato ne preseneča, da je po koncu prvega polčasa polfinalne tekme med Portugalsko in Walesom hrvaški komentator vizionarsko zaključil, da so z rezultatom nič proti nič verjetno vsi zadovoljni. Kakor bi nam želel razkriti veliko modrost, da v sodobnem nogometu (in življenju) zmaga tisti, ki ne izgubi.
