Pa tu niti ne gre več toliko za politična vprašanja v slogu recimo (če se ustavimo pri najbolj pogostih) odnosa do manjšin ali v tem okviru do istospolnih ali – bognedaj – do dediščine druge svetovne in morda celo osamosvojitvene vojne. Šlo je bolj za osnovna eksistenčna vprašanja, ki so po naravi bolj ekonomska ali vsaj zelo ekonomsko-politična: za odnos do upravljanja (tudi prodaje) državnega premoženja, do »spodbudnega poslovnega okolja« (kar naj bi zajemalo zlasti administrativna in davčna pravila, vse tisto torej, kar ljudem omogoča poslovanje in zaslužek) ali morda do proračunske in varčevalne oziroma spodbujevalne gospodarske politike – do vsega skratka, kar davkoplačevalcem in volilcem reže vsakdanji kruh in jim daje delovna mesta. V redu, o tem takrat od Cerarja nismo izvedeli (skorajda) nič, pa je bil vseeno izvoljen na položaj, s katerega je zavzel Gregorčičevo 25 – z vsem spoštovanjem do te odločitve volilcev, pa karkoli že ji je botrovalo. Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja smo potem čakali dve leti, natanko do polovice mandata – in drznemo si tvegati trditev, da danes še manj kot kdajkoli v tem mandatu vemo: ime česa je Miro Cerar?
Ste morda v treh ključnih dogodkih zadnjega tedna – še vedno vroči razpravi o upravljanju državne Luke Koper, novi davčni mini reformi in odstopu finančnega ministra Dušana Mramorja – v dogodkih skratka, ki bi po definiciji morali biti zadostna podlaga za resno analizo, lahko zaznali odgovore na v naslovu tega prispevka zastavljeno vprašanje? Poskusimo, kajti zadeve imajo po našem mnenju vendarle rdečo, skupno nit. In ta je, da Miro Cerar v volilni kampanji – z nejasnim programom, še bolj nedodelanimi volilnimi mislimi in tudi z v glavnem povsem neznanimi sodelavci v prvih bojnih vrstah – ni bil nejasnost in še manj napaka. Bil je nekako tisto, kar so pozornejši poznavalci znali prebrati tudi iz njegovih politično občutljivejših pravnih mnenj, posebej v času, ko je v parlamentu servisiral prvo vlado Janeza Janše: bil in ostal je nekaj povsem neoprijemljivega in nedoločljivega.
Poskušajmo to trditev aplicirati na tri prej navedene ključne dogodke minulih dni. Recimo glede upravljanja državnega premoženja. Ali kdo zares ve, kakšna je strategija državnega lastnika (vlade) glede (razvoja) tega podjetja? Ne le da tega nihče ne ve – v javnost, še huje, prihajajo tako nasprotujoče si izjave ključnih akterjev, tudi en sam akter (recimo infrastrukturni minister) si privošči prave lupinge idej, da ne presenečajo občasni upori baze, ki ukrepov in načrtov lastnika niti približno ne »šteka«. Kakšna je, nadalje, strategija države glede največje slovenske banke – poleg tega, da jo je pač »treba« prodati, ker so takšna pač »pravila«? Na tej točki se potem lahko do konca razvije teza, ki jo je v sredinih Odmevih TVS lansiral ekonomist Matej Lahovnik: nas preseneča, da so ključni nosilci upravljanja premoženja v državi – finančni minister, njegov državni sekretar, izključno zadolžen za upravljanje premoženja, direktor slabe banke in glavni izvršni upravljalec premoženja, direktor državnega holdinga – trenutno v odstopu ali na vedejevstvu? Kot da bi »nekomu« ustrezalo, da je tako – da se s premoženjem aktivno ne upravlja, da se dolgoročni, resni, razvojni, usodni in hkrati tvegani ter neprijetni ukrepi do nadaljnjega ne sprejemajo, da se s tem skratka nikogar ne jezi, samo da nekako »zvozimo« ta mandat do konca, potem pa bo že nekako.
Zakaj se torej vedno zgodi tako, kot se je pri davčni mini reformi, da nosilec projekta (v tem primeru Mramor) tega zastavi dovolj strokovno in resno, potem pa se ga med »usklajevanji« oskubi tako, da ni ničemur več podoben (kar je tudi glavni vsebinski razlog – zaradi serije podobnih izplenov – da je Mramor v sredo odstopil)? In kam v tej konstelaciji postaviti trditev premierja Cerarja, da ne bo dovolil, da Sloveniji »zavlada mafijska država«, ko pa sploh ni jasno, koga je imel v mislih s to »mafijo« in kdo je, kot je na družbenih omrežjih v sredo nekdo duhovito zapisal, koga odstavljal – »mafija Mramorja ali obratno«?
Že imenovanja novega državnega sekretarja na ministrstvu za finance in potem še prvega moža slovenske državne blagajne, pa tudi vodstva slabe banke in SDH, bodo odlični testi; zato pozorno uprimo oči v te Cerarjeve izbire. Precej zanesljivo pa lahko napovemo, da ta kadrovanja ne bodo spremenila osnovne smeri dosedanje vladne politike – takšne, da tudi ob koncu mandata te vladne ekipe ne bomo vedeli, kaj bi v resnici rada dosegla, zase (če odštejemo reelekcijo) ali pa za davkoplačevalce.
