Za marsikaterega potnika v dveh avtobusih, ki sta zarana krenila iz Ljubljane, je bil izlet na Primorsko nekaj posebnega. Svoje sedeže je zasedlo okrog sto prosilcev za mednarodno zaščito, ki jim je Socialni center Rog organiziral dan sprostitve ob morju, dan odmora od azilnega življenja.
Pot jih je najprej vodila v Piran. Na Tartinijevem trgu jih je pozdravil župan Peter Bossman, nato jih je piranska občina povabila na kosilo, kar je nekatere presenetilo. »Mislil sem, da bomo šli le za nekaj ur na plažo, potem pa se je zgodilo vse to...« je dejal Jan Pospelov iz Rusije nekaj ur kasneje, ko se je dan že prevešal v večer, mednarodna družba pa je izkoriščala še zadnje možnosti za skok v vodo v Izoli, kjer so ob svetilniku na plaži preživeli popoldan. »Nisem vedel, da nas bo sprejel župan. Prav tako nisem vedel, da nas bodo povabili na kosilo. Že ko so nam dali solato, smo bili zadovoljni. Potem smo dobili še meso in krompir. Vauuu,« je z vedrim glasom obujal spomine na opoldanski zalogaj.
Je bil okusnejši kot v azilnem domu? Ob tem vprašanju se je nekaj ljudi, ki so stali blizu njega, le zakrohotalo. Tudi Edrisu Foulaidiju, mladeniču iz Irana, ki bi rad študiral medicino, je šlo na smeh. Prešerno je kimal, ko je ugotavljal, da mu je izlet pomagal, da je iz glave pregnal skrbi. Malo so ga motili le kamni na plaži, ki so bodli v podplate, a to ni skazilo dobre volje.
Zaposleni vsem plačali pijačo
Medtem ko so otroci čofotali v morju in fantje skakali s pomola v vodo, Pospelov še kar ni mogel prehvaliti dobrote ljudi. »V zadnjem času se nam dobro godi. Pred dnevi smo bili na pikniku, nato sva bila s hčerko na koncertu Whitesnake.« Hčerki Viktoriji je neznanec kupil dve vstopnici po tem, ko je v Dnevniku prebral zgodbo o njej.
Tako so bili dnevi, ko je družina izvedela, da je še na drugi stopnji dobila negativen odgovor na prošnjo za azil, vsaj malo manj stresni. Podobno kot za mnogo druge, ki so se udeležili izleta. Za Sirca, ki ga je v vojni zadela granata, zdaj pa ga Slovenija hoče po dublinski uredbi vrniti na Hrvaško, česar si najmanj želi. Za še nekaj njegovih kolegov, ki jim grozi ista zgodba. Tri pakistanske družine, ki jim je Slovenija zavrnila prošnjo za azil, upajo, da ne bodo pristale na cesti, kajti domov se ne nameravajo vrniti. Za tiste, ki že več mesecev v negotovosti čakajo na odločitev ministrstva za notranje zadeve...
Vsi skupaj so na koncu doživeli še eno presenečenje. Ko se je čas na plaži iztekel, je v skladu prostovoljnih prispevkov ostalo še toliko denarja, da so v sosednji restavraciji otroci dobili sladoled. Sedeli so sredi terase, okoli njih pa odrasli ob praznih mizah. To je videl neki redni obiskovalec restavracije, ki je s solzami v očeh prispeval sto evrov za nakup pic, neko dekle jih je dodalo 20, nato so se izkazali še zaposleni, ki so vsem plačali pijačo.
Jan Pospelov je bil ganjen. »Kaj takega se v Rusiji ne bi moglo zgoditi.«
