Predsednik republike pa je politik. Ko je za ustavna sodnika predlagal enega levega in enega desnega kandidata, je ravnal politično racionalno. Politično racionalna (ne pa tudi politično korektna) je bila njegova odločitev, da je kandidata predlagal po poprejšnjem dogovoru z najmočnejšo vladno in opozicijsko stranko. Obe stranki skupaj imata namreč krepko več kot polovico poslancev državnega zbora, ta pa ustavnega sodnika izvoli z večino glasov vseh poslancev. Bi vi ob takih uzancah zapravljali čas in živce s strankarskimi liliputanci?
Tokrat si je predsednik, ker je moral v državni zbor poslati imeni dveh kandidatov za dve sodniški mesti, lahko celo privoščil, kar je njegovemu stilu vodenja najbližje – luksuz političnega uravnoteževanja. Kadar se mora izpostaviti le z enim kandidatom ali enim imenovanjem, mu ta luksuz ni dopuščen. Iz stiske se sedanji predsednik v takih primerih najpogosteje izvije tako, da je predlagani kandidat po levi polovici svojega stasa lev in po desni polovici desen, potem ko zasede funkcijo, pa se izkaže, da je kvečjemu meglen.
Politično racionalno se je na predsednikova predloga odzval tudi parlament. O kandidatih so glasovali vsi. Celo tiste stranke, ki so spočetka lamentirale, da je tako politično kupčkanje nespodobno, so na koncu pritisnile na glasovalno tipko in niso rekle: »Tovariši, igrajte to umazano igro brez nas, mi gremo ven.« Vse so imele svoj politični razmislek. Parlament je že po definiciji tempelj političnih razmislekov, slovenski problem je le, da je ta tempelj večinoma prazen.
Prazen je bil tudi, ko je parlament v torek glasoval o predsednikovem izboru. Ta je namreč predlagal, državni zbor pa je njegovo izbiro potrdil, dva na moč različna kandidata, ki – razen tega, da ju druži njuna politična različnost – nimata nobenih skupnih potez. Imata pa neprijetno sporočilo. Eden od njiju je za polovico starejši od drugega, pri čemer je ta drugi nedavno izpolnil zakonsko zahtevo, da mora biti ustavni sodnik star najmanj 40 let. Starostne omejitve navzgor zakonodajalec za ustavnega sodnika ni predvidel in zato je slovensko ustavno sodišče kot katoliška cerkev, pa še tam se škofu zahvalijo pri 75. Prvi novi ustavni sodnik je steber (trhel, pravijo) slovenskega sodnega esteblišmenta: vanj je vstopil kot sodnik, nadaljeval kot vrhovni sodnik, kariero pa bo bržčas sklenil ravno kot ustavni sodnik, morda celo kot predsednik tega sodišča. Drugi novi ustavni sodnik je odvetniški pripravnik in docent na eni od fakultet. Ko se mu bo iztekla služba pooblaščenega interpreta ustave, bo lahko na polno vstopil v odvetniški biznis ali pa bo morda zaprosil za habilitacijo v univerzitetnega profesorja.
A predsednik republike in državni zbor se s takim razčlenjevanjem ne ukvarjata. Solidarno tiščita glavo v pesek. Njuna sporočila ju ne skrbijo. Zakaj pa bi ju, saj »ni pomembno, ali je pismen, pomembno je, da je naš«. In v tem je edini zaresni problem predsednikovega predloga ter parlamentarne odločitve, ustavno sodišče pa vedno očitneje postaja dežela z ničimer omejenih priložnosti. Odprta je tudi vam, če ste naši.
