»Nehaj govoriti z novinarji. Gremo po sodni poti. Imamo pravno podlago za to!« se je slišal zaznavno avtoritativen ženski glas v ozadju. »Moja urednica,« je še bilo slišati blago reči gospoda Flisarja. Nato je odložil telefon.

Za tiste, ki vam zadeva ni znana, ponovimo: Evald Flisar, slovenski pisatelj in predsednik Slovenskega centra PEN, na čigar ime ste morda naleteli tudi že v kakšni križanki, in mlajša pisateljica Anja Radaljac sta se dogovarjala za sodelovanje. Flisar ji je obljubil delo pri literarni reviji Sodobnost. Dogovarjala sta se pa prek elektronske pošte. Flisar je gospodični napisal, da je seksi, kar je ona razumela kot seksističen odnos do sebe. Gospoda je na to opozorila in na koncu ostala brez obetanega dela. »Po tvojem osebnem napadu name so se stvari žal spremenile: ožjemu uredništvu se zdiš nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena. In zato prenevarna za redno sodelovanje. Tukaj žal ne morem pomagati. Škoda. Zate in za nas,« je Flisar sporočil kolegici neljubo novico v zadnjem pismu.

Ostala je brez dela

Prav to, da ni dobila obljubljenega dela, je bilo, kot pravi Radaljčeva, ključno, da se je za Flisarja nadležno korespondenco odločila objaviti. Kar bi lahko bilo kaznivo dejanje. 140. člen kazenskega zakonika pravi: »Kdor brez dovoljenja pooblaščene osebe, kadar je tako dovoljenje potrebno, objavi dnevnik, pismo ali kakšno drugo zasebno pisanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Pregon se začne na zasebno tožbo.« No, kot pravi sama, se je pred objavo posvetovala tako s kolegi kot z odvetnikom. »Zato, ker sem mu dala vedeti, da mi njegovi seksistični podtoni niso všeč, nisem dobila dela. Seveda ni najbolj prijetno, sploh me pa motijo šumi oziroma netočnosti, ki se pojavljajo v javnosti. Najina korespondenca ni potekala prek SMS-sporočil, kot se da zaslediti, temveč po elektronski pošti, ki sem jo pošiljala na Flisarjev službeni naslov. Kar je seveda nekaj drugega kot pogovor po telefonu. Trudim se delovati s feministične queer pozicije in izneverila bi se svojim načelom, če tega ne bi objavila. To mora biti javno. Če ena od oseb v odnosu ne more povedati, kako se počuti, gre za oblasten odnos in simptomatično točko, ki je sistemske narave. Nekaj, kar je značilnega za sistem. Nisem edina, ki se ji je zgodilo take vrste izsiljevanje. Znani so mi tudi primeri kolegic.«

Flisar simbol konservativnosti in primitivizma

Vendar pa iz revije Sodobnost sporočajo, da odločitve o tem, da Radaljčeva ne dobi dela, ni sprejel Flisar, temveč uredniški odbor z Jano Bauer na čelu, glavno urednico revije. Primer je med literati izzval razvrščanje. Na Flisarjevo stran se je postavil tudi PEN, katerega predsednik je, to pa je spet izzvalo vsaj dva izstopa. Tanja Tuma, sekretarka in članica upravnega odbora, je izstopila zato, ker v izjavi PEN ni obsodbe Flisarjevega seksizma oziroma diskriminatornega vedenja. Izstopil je tudi Jurij Hudolin – z ostro izstopno izjavo: »Evald Flisar, potuljeni in s hipokrizijo naphani trgovčič, kar je tako značilno za našo ruinirano državo, si je privoščil primitivno vsiljevanje in izsiljevanje mlade in nadarjene kritičarke, ki ga žegnajo celo javna sredstva, kar verjetno ne bo dolgo trajalo, vendar zaradi tega požrešnega in pohlepnega simbola sodobnega časa izstopam iz slovenskega PEN. Flisar, predsednik Slovenskega centra PEN, se je znova dokazal kot veliki simbol konservativizma in primitivizma, hlapčevstva, laži in sprevržene ambicije, požrešnosti, verjetno pa ne boste spregledali niti tega, da se možakar z zaraščenih gričev rad pohvali, da je živel v tujini, kot da smo drugi avtorji in člani PEN nekakšne opice iz pradavnine. PEN, ki ga imamo, ni PEN; je pač kokošja farma, kar je po vsem zapisanem in Flisarjevi srednješolski dikciji jasno.«

Kot Pavel Rupar ali Aurelio Juri

V vsakem primeru spektakel. Toliko bolj, ker gre za škandalček z erotično konotacijo. Kajti »fuk je Kranjcem v kratek čas«, je potrdila v knjigi s prav takšnim naslovom objavljena raziskava o slovenščini. Škandalov s spolno konotacijo pri nas sicer ni bilo obilo. Če izvzamemo estrado (Urška Čepin in Ines Juranovič), se lahko iz devetdesetih spomnimo fotografije paparaca, na kateri sta bila Igor Bavčar in Saša Gerdej, potem državnega sekretarja, ki je bil pogojno obsojen zaradi nadlegovanja tajnice, in pa seveda poslanca SDS Pavla Ruparja, ki je priležnici oddajal neprijavljeno stanovanje. Lahko se spomnimo še Aurelia Jurija, ki se je med službenim časom po spletu dogovarjal za svingersko druženje in se hvalil, da je »dober oralist«. Večinoma je šlo za splošno zabavne zadeve. Seveda v nasprotju s pornoposnetkom mariborskih pedagoških delavcev, ki se je končal s samomorom ravnatelja. Aktualni literarni škandalček sodi med zabavnejše. In to je O. K. Podobno kot Severinin pornofilm. Ko je vsa Slovenija kolektivno, kot nekoč drugi tek iz Kranjske Gore, gledala isti pornofilm, živelj pa je bil zaznavno vedrejši kot sicer. Se spomnite, kakšno je bilo vreme tiste dni? Sijalo je sonce.

Če si funkcionar, moraš biti brezmadežen

Pri zadevi Flisar velja opozoriti na ponovitev še nečesa: na nezaslišano nesocializiranost odločilnih veljakov v današnjih časih! Tudi na osupljivo nerazumevanje tehnologije. In iz nje izhajajočih odnosov. Spomnimo se: policisti, ki so nastavljali ministru Koprivnikarju past, so to počeli prek facebooka. Torej nič drugače lahkomiselno, kot je Aurelio Juri tistikrat v spletnem oglasu za stik ponudil kar svoj službeni telefon. Tudi primer Flisarja kaže, da te prostodušne domačijskosti še kar ni konec. Ne samo da si kot državljan lahko misliš, da se na enako prostodušen domačijski način delijo denarci, zaradi katerih nastajajo razne bančne luknje. Dobiš tudi občutek, da letalo vozijo ljudje, ki jim manjka veščosti. Profesionalnosti.

Končajmo z osnovnim – s seksizmom. Roman Uranjek je član umetniške skupine Irwin. Ob naključni priložnosti smo ga vprašali, kako hitro se lahko njemu zgodi to, kar se je Flisarju. »Zelo hitro,« je odgovoril. Obenem se lahko vprašamo, kako bi v takšni zagati reagiral Charles Bukowski. Za deklariranega seksista verjetno ne bi smelo biti težav. Ostal bi, kar je. Prav tega pa si ne more privoščiti Flisar. Kajti razlika med Flisarjem in Bukowskim je ta, da je Američan živel predvsem od prodajanja svojih knjig, medtem ko je šef PEN literarni funkcionar. Če si to, pa moraš biti politično korektno brezmadežen.