Izkušnja nas je prepričala, da smo se poglobili v zunanje talne obloge, tehniko izdelave lesenih teras in sodobne umetne materiale, ki obljubljajo vse, kar ponuja najbolj kvaliteten les in še več.
Izbrani les je najpomembnejši element terase. Od njega so odvisni življenjska doba terase, njen videz in cena. Pomembna ni le izbira prave vrste lesa, temveč tudi njegova obdelava, priprava in v določenih primerih celo način poseka. Podnice zunanjih teras morajo biti izdelane iz kakovostnega lesa z enakomernimi letnicami, brez grč in nepravilnosti. Najvišjo ceno dosega naravni tik s Tajske ali Burme, sledi mu tisti, ki je vzgojen na plantažah, in drug eksotični les. A tudi terase iz smrekovih ali macesnovih podnic dokazujejo, da ob pravi pripravi lesa tudi takšne terase na prostem zdržijo dolgo časa. Takrat moramo za pod izbrati najbolj odporna drevesa – to so tista, ki so rasla počasi v senčni legi, bila sekana v času zimskega mirovanja in nato počasi posušena. Konstrukcija terase ima eno zlato pravilo, ne glede na uporabljen les ali umetni nadomestek – zagotoviti moramo zračnosti in odvodnjavanje meteorne vode.
Terasa mora biti zračna
Lesene talne obloge so pritrjene na podkonstrukcijo, ki zagotavlja trdnost in zračnost. Podkonstrukcija je praviloma iz 30 mm širokih letev v vzporedni ali mrežni razporeditvi, pritrjena je na temelje. Ti zagotovijo vodoravno površino in prostor za zračni tok. Manjše višinske razlike v površini rešujemo z zagozdami, večje pa z betonskimi temelji ali specialnimi podstavki. Nizki temelji lesenih teras so primerni le za stabilen eksotičen les, saj premalo prostora pod teraso ne omogoča zadostnega zračenja, ki je pri manj odpornem lesu bistveno. Kompozitni valjasti podstavki z nastavljivo višino omogočajo enostavno uravnavanje nivoja po celotni terasi, njihova glavna pomanjkljivost pa je visoka cena. Zato se jih pri domači izdelavi lesenih teras pogosteje nadomešča z betonskimi zidaki ali robniki, ki jih betoniramo na primerno višino. Prazen prostor med temelji zapolnimo z gruščem ali prodom, ki ne sme biti preveč droben, saj bi takrat preveč zadržali kroženje zraka. Poleg tega, da bomo s tem olajšali odtekanje vode, bomo z drenažno plastjo tudi preprečili, da bi se pod teraso naselile kakšne živali. V določenih primerih vam bo ponudnik svetoval tudi polaganje protikoreninske tkanine oziroma folije, ki preprečuje razraščanje rastja pod teraso. Tudi v primeru, ko izdelujemo leseno teraso na obstoječe betonske plošče ali keramiko, ravno zaradi zračenja in odtekanja vode ni smiselno preveč zniževati višine temeljev. Že deset centimetrov razlike med podložnimi deskami in podlago omogoči daljšo življenjsko dobo lesa, teraso pa lahko z deskami zapremo tudi s strani. Podkonstrukcija mora biti vedno izdelana iz enako odpornega lesa kot podnice, saj je tista, narejena iz manj kvalitetnega lesa, šibek člen celotne terase. Zaradi razlik v vlažnosti podkonstrukcije in podnic prihaja do različnega krčenja lesa in deformacije se povečujejo.
Podnice za terase morajo biti debele vsaj dva centimetra, široke pa med 10 in 14 centimetrov. Ožje podnice so manj podvržene zvijanju in pokanju, zato ponudniki lesenih talnih oblog za terase široke podnice običajno priporočijo le ob izbiri najbolj stabilnega lesa. Poznamo različne načine za pritrjevanje podnic. Vijačenje od zgoraj je vizualno manj privlačno, pri manj odpornih vrstah lesa pa takšne poškodbe na izpostavljeni površini podnic predstavljajo izrazito poškodbo in mesto, kjer v les vstopa vlaga in nečistoče. Zato je pri lesenih terasah najbolj uveljavljeno pritrjevanje od spodaj s posebnimi sistemi različnih proizvajalcev ali z vijačenjem ali s klik sistemom. Prednost plastičnih pritrdilnih spojk je, da omogočajo minimalno gibanje lesa. S t. i. diletacijo se razbremeni napetosti v lesu, zaradi česar ne prihaja do pokanja.
Tropski les – zanesljiv, a drag
Za zunanje terase je najbolj primeren odporen tropski les, čeprav lahko na terasah, izdelanih v lastni režiji, najdemo različne vrste lesa – vse do mehke smreke. S pravilno pripravo lahko trajno teraso naredimo tudi iz takšnega lesa, a ker je les domačih dreves bistveno manj stabilen od eksotičnih vrst, je izdelava terase nekajkrat bolj zahtevna. Kadar za zunanje površine izberemo slovenski les, moramo računati na zahtevnejšo pripravo podkonstrukcije, neizogibno je krivljenje in pokanje lesa, pri iglavcih tudi cepljenje trsk. Vendar pa ima domač les svoj čar, je bolj trajnostno naravnan kot uvožena surovina, njegova prednost je tudi bistveno nižja cena v primerjavi s tropskim lesom. Kadar je glavni kriterij za izbiro lesa cena (na primer kadar se terase lotimo sami), sta macesen in smreka na visokem mestu, s pripombo da zahtevata spretnega mojstra, ki zna izbrati primeren les.
Lokalne vrste lesa se na zunanje terase vračajo precej zadržano in zunaj boste še vedno najpogostejše stopali po lesu, uvoženem iz Azije, Afrike ali Južne Amerike. Na prvem mestu je tikovina, ki poleg teras prevladuje tudi kot material za najbolj kvalitetno vrtno pohištvo, v navtiki pa je poznana že stoletja. Tradicija je ena izmed njenih prednosti, saj gre za dobro poznano lesno vrsto, pri kateri vemo, kaj pričakovati glede odpornosti in možnosti za uporabo, česar ne moremo reči za novejše vrste eksotičnega lesa. Najbolj kvaliteten je les tika iz naravnega okolja, plantažna tikovina dosega nekoliko nižjo kvaliteto. Poleg porekla vpliva nanjo še starost drevesa, razrez in struktura. Druge priljubljene vrste eksotičnega lesa so še padouk iz Afrike in manj stabilna ipe in camaru les, sicer pa številni izdelovalci lesenih teras pri nas v svoji ponudbi zajemajo tudi deset ali več vrst eksotičnega lesa. V barvi se gibljejo med črnimi, sivimi, rdečimi in rjavimi toni, pa tudi po odpornosti so med njimi lahko velike razlike. Najbolje je, da je odločitev za določeno lesno vrsto narejena ob pomoči strokovnjaka, ki zna določiti najbolj primeren les za konkreten primer terase.
Oljenje in drugo vzdrževanje nista potrebna
Zaradi vsebnosti lastnih olj eksotičen les potrebuje malo vzdrževanja ali pa sploh ne. Nekatere vrste tropskih lesov oljimo, a zgolj zaradi ohranjanja prvotne barve. Takšna sta na primer nekoliko manj odporna camaru in ipe les, ki pa vseeno bistveno presegata domače vrste, kar se tiče odpornosti. Premazi, ki ne prodrejo v globino lesa, zaradi mehanske obremenitve teras niso primerni. Oljen les ohrani barvo novega lesa, na njegovo življenjsko dobo pa premaz bistveno ne vpliva, saj je tu pomembna predvsem pravilna izvedba konstrukcije terase. Les brez oljnega premaza bo sčasoma spremenil barvo, dobil bo sivo patino, ki ne pomeni propadanja lesa.
Terase iz »umetnega« lesa
Lesno-plastični kompozit (WPC) je kombinacija lesa in plastike, ki po videzu in tudi na otip daje vtis lesa. V proizvodnji se uporabljajo reciklirani umetni materiali in lesni odpad, kar mu daje nekaj trajnostnega značaja. Podnice iz WPC lahko v nekaterih primerih učinkovito nadomestijo podnice iz eksotičnega lesa, vsaj kadar govorimo o najbolj kvalitetnem WPC. Kvaliteta kompozita je neposredno odvisna od razmerja med mletim lesom in umetnimi smolami, ki vežejo material. Razmerje v prid umetnih snovi ni zaželeno, saj je takšen kompozit bolj občutljiv na UV-žarke, na otip in videz pa je dokaj plastičen. Kadar prevladujejo lesni delci (vsaj 60–70 %), je WPC bolj kvaliteten, daje občutek lesa, UV-žarki pa ga manj poškodujejo. Življenjska doba WPC je eden glavnih pomislekov vseh, ki so glede umetne zmesi lesa in plastike zadržani. WPC slabše kvalitete lahko začne že po parih letih na sončni terasi razpadati. Po drugi strani pa lesno-plastični kompozit manj pestijo tipične »lesne« težave – WPC se ne zvija, ne cepi, manj je zanimiv za insekte in plesni.
WPC je nov material, mnenja o njem so deljena. Dvomov o njegovi trajnosti se deloma rešimo s tem, da izberemo kompozitne podnice s čim več lesnega deleža, te vrste kompozita pa se izogibamo na zelo osončenih terasah. Zanesljiv ponudnik bo znal poleg prednosti objektivno predstaviti tudi njegove pomanjkljivosti, dober znak kvalitete pa je tudi pet- ali desetletni garancijski rok.
Jošt Bukovec