Takšna je na primer sodba, v kateri je senat vrhovnega sodišča (VS) pod vodstvom skorajšnjega ustavnega sodnika Marka Šorlija presodil, da Zdravko Vatovec ni razžalil župana Popoviča, ko je o njem zapisal, da je balkanoid, ki nima pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka, nepopravljivi čoban in kronični osiralec Kopra. Kje pa, gre za demokratično družbeno kritiko. Pa čeprav bo zato treba dvigniti še zadnje zapornice pred pljuvaško domišljijo spletnih forumašev in sprejeti to, da tisti, ki se odločijo za javno nastopanje, v praksi nimajo več pravice do osebnega dostojanstva.
Vatovčeve sporne označitve so bile po mnenju sodišča uporabljene v kontekstu kritike ravnanja javne osebnosti, zaradi česar jih je treba obravnavati kot prispevek k razpravi, ki je v interesu javnosti. Ali je torej v imenu demokracije dovoljeno oblatiti človekovo dostojanstvo, ki ga uživa vsaka oseba, tudi tista na izpostavljenem mestu, in s tem na dolgi rok ogroziti prav to, za kar nam gre? Civilizirano, demokratično javno razpravo? Kot da bi pozabili, da se vse vojne začnejo z javnim zmerjanjem.
Sodišče se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki »žalijo, šokirajo ali vznemirijo«, in na podobno stališče slovenskega ustavnega sodišča, po katerem je treba v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja dopustiti tudi »zelo ostre, surove in brezobzirne« izjave, če jih bralec oziroma poslušalec »še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir...«
Kako bralec ali poslušalec kaj razume, seveda presodi sodišče. Vrhovno za razliko od okrožnega in okrajnega v Vatovčevem zmerjanju ni prepoznalo zaničevalnega namena, temeljnega elementa kaznivega dejanja razžalitve. Zakaj ga ni, je morda najbolj zanimiv del te sodbe. Po mnenju sodišča je pomembno, da se Vatovčev komentar nanaša na ravnanje župana. Da ga je pri tem osebno sramotil, pa je zanemarljivo, kajti uporabljeni izrazi »niso bili namenjeni izključno žalitvam«. Za sodišče je tudi zelo pomembno, da Vatovec z balkanoidom ne ozmerja le Popoviča, temveč tudi njegova predhodnika na županskem mestu. Zakaj bi to kakor koli razbremenjevalo obsojenega, ve le sodišče samo. Najbolj zabavno pa je semantično vrvohodstvo sodišča.
Besedi čoban namreč pripisuje le pomen pastir; da v hrvaščini/srbščini ta pejorativno opiše tudi kmetavzarja, surovega, neuglajenega človeka, sodišče mirno spregleda. Prav tako spregleda, da je Vatovec izjavil, da »vsi podedujemo kulturo, ki nam jo prinašajo očetje v patriarhalni kulturi«, in da je torej s čobanom pravzaprav šovinistično meril na Popovičev izvor. Tudi balkanoid je, kot prizanesljivo meni sodišče, le sinonim za Balkanca, torej »za osebo, ki ne upošteva zakonov«. Označevanje nekega ravnanja kot balkanskega – tako sodišče – zato »pač ne more biti kaznivo«. Vseeno je torej, ali nekomu rečeš svinja ali prašiček.
Če bi torej zapisala, da je predsednik vrhovnega sodišča pravni idiot, ki se je obrti političnega udinjanja najverjetneje učil pri srbskih akademikih v osemdesetih letih, sem le do sodstva kritična novinarka. Svobodno izražam svoje mnenje in nikogar ne žalim, vsaj ne do te mere, da bi morala biti pravno sankcionirana. Če se mi ljubi, lahko to svoje mnenje vsak dan tvitnem ali priobčim na kakšnem spletnem forumu. Kot novinarka bi sodišču najbrž morala biti hvaležna, saj mi za svoje besede, čeprav znižujejo raven družbenega dialoga, ni treba prevzeti odgovornosti. Navsezadnje, kot pravi sodišče, je »narava izražanja in komentiranja na spletnih forumih taka, da se na njih pretirava, tudi kvanta in se uporabljajo izrazi, ki so blizu gostilniškim debatam«. Primitivizacija javne debate na spletnih portalih je iz problema očitno napredovala v kriterij.
Težava je v tem, da se sodišču pač ne zdi enako potrebno zavarovati pravic in ugleda vseh ljudi, k čemur ga prav tako obvezuje sloviti 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah. ESČP je namreč v pogosto citirani razsodbi Oberschlick proti Avstriji res zapisalo, da svoboda govora zajema tudi informacije in ideje, ki so »žaljive in predmet zgražanja«, toda ob tem je tudi poudarilo, da »novinarji ne smejo prestopiti meja, ki so namenjene zaščiti ugleda drugih«.
ESČP svobodi izražanja razumljivo pripisuje zelo velik pomen, saj je ni vlade v Evropi, ki medijem ne bi namestila nagobčnika. Zato vedno skrajno skrbno oceni, ali so bili razlogi za omejevanje te pravice upravičeni. S tega vidika bi lahko omenjeno sodbo kljub vsemu razumeli kot skrajno skrb za svobodo izražanja. A kaj ko neka druga sodba istega sodišča pokaže, da mu obramba svoboda govora ni vedno ključni cilj. Po presoji VS v nekem drugem primeru »svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih dejstev, ki posegajo v ugled kakšne osebe«. A ta oseba sploh ni oseba, temveč stranka SDS, ki naj bi jo prizadele navedbe novinarja Dela – napisane v dobri veri, da so resnične – da se je denar Patrie stekal v SDS.
Politično motivirane razsodbe so v resnici največja grožnja demokraciji.
