Državni zbor je izvolil nova ustavna sodnika Špelco Mežnar in Marka Šorlija. Pred poslanci sta zaprisegla takoj po izvolitvi, službo pa bosta nastopila ločeno: 31. oktobra, ko se izteče mandat sodniku Miroslavu Mozetiču, bo njegovo mesto prevzela Špelca Mežnar. 20. novembra, ko poteče mandat sodnici Marti Klampfer, pa bo njeno mesto zasedel Marko Šorli. Mežnarjeva je prejela 71 glasov, Šorlija pa je izglasovalo 60 poslancev. Za izvolitev sta potrebovala 46 glasov.
Dogovor s Pahorjem
Izvolitev obeh kandidatov je bila pričakovana, saj je v pogovorih, ki jih je o obeh kandidatih s poslanskimi skupinami opravil predsednik republike Borut Pahor, prišlo do konsenza. Poslanci so se – tudi na podlagi tripartitnega dogovora med Pahorjem, predsednikom vlade in vodjo SMC Mirom Cerarjem ter predsednikom SDS Janezom Janšo – zedinili, da bodo volili po načelu en levi – en desni. Visokošolska predavateljica in odvetniška kandidatka Mežnarjeva, v političnem prostoru sicer novinka, je bila v tem primeru favoritka levice oziroma vladne koalicije. Sama se opisuje kot liberalka. Vrhovni sodnik Šorli je že več let simpatizer desnice oziroma SDS, tokrat pa ga je v pogovorih s Pahorjem podprla tudi NSi. Šorli je sicer v javni predstavitvi dejal, da ne razume, zakaj mu javnost pripisuje simpatiziranje z SDS. Ugibal je, ali morebiti zaradi njegovega stališča v sodnem primeru Patria, v katerem je stopil na stran Janeza Janše. Oba politična pola sta se vnaprej dogovorila, da kandidatu, ki ga favorizira nasprotna stran, ne bodo nasprotovali.
Zaradi takšnega kupčkanja, ki daje vtis, da so bolj kot strokovne reference kandidatov v ospredju politične preference tistih, ki volijo, je glasovanje sprva nameravala bojkotirati stranka Združena levica. Vendar so se po naših informacijah v zadnjem hipu odločili, da tako pomembnega glasovanja ne morejo izpustiti. Kako so navsezadnje v resnici glasovali posamezni poslanci, pa ni mogoče izvedeti, saj je bilo glasovanje tajno.
Predsednik Kučan je aktivno iskal sodnike
Pred končnim izborom kandidatov je predsednik Pahor na posvetu zbral nekdanje ustavne sodnike. Ti so mu svetovali, naj se izogne izraziti politizaciji kandidatur. A profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič ugotavlja, da Pahor nasveta ni upošteval. »Svetovali smo mu, naj ne izbira samo po tem, kdo bo dobil podporo v parlamentu,« pravi Ribičič. »Zdaj pa je rezultat tak, kakršen je. Upam, da bo predsednik to upošteval vsaj v naslednjem izboru.« Ribičič pravi še, da je razočaran nad tem, da se za kandidaturo niso odločili profesorji iz ustavnopravne stroke. Profesorica na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanja predsednica ustavnega sodišča Dragica Wedam Lukić je bila do političnega kupčkanja, ki ga je izvedel Pahor, prav tako kritična. »Verjamem sicer, da je izmed devetih prijavljenih kandidatov Pahor izbral najboljša, a obenem bi se moral sam potruditi, da bi h kandidaturi nagovoril še kakšnega strokovnjaka.« Wedamovo skrbi, da z leti ustavno sodišče za pravne strokovnjake ne bo več veljalo za službo, ki predstavlja vrhunec kariere.
Naši sogovorniki so Pahorjev način primerjali tudi s sistemom, ki ga je imel ob iskanju novih ustavnih sodnikov predsednik Milan Kučan. »Kriterij je bil preprost: ustavni sodnik je lahko, kdor je dovolj velik strokovnjak, da bi izpolnil pogoje za imenovanje za vrhovnega sodnika ali za profesorja na fakulteti oziroma za podobno zahtevno funkcijo,« se spominja nekdanji Kučanov svetovalec za pravosodne zadeve Miha Ribarič. »Pravne strokovnjake najvišjega ranga smo iskali in jih nagovarjali toliko časa, da so privolili v kandidaturo.« Ribarič pravi, da se niti ne spomni, da bi se kdo sam prijavljal za ustavnega sodnika, saj je bilo v Kučanovem času iskanje (in prepričevanje) zelo intenzivno. V pogovore s potencialnimi kandidati so bili tedaj vključeni tudi ustavni sodniki, ki so h kandidaturam nagovarjali strokovnjake med svojimi kolegi. »Ko smo jih izbrali, pa smo se sestali tudi s poslanskimi skupinami. Predstavili smo jim, koga smo izbrali, in to je bilo to,« se nasmeje Ribarič.
Začetek menjav
V javnosti je več vidnih pravnikov kritiziralo Pahorjev izbor sodnika Šorlija za kandidata. Šorli namreč med kolegi velja za osebnostno težavnega. Očitajo mu denimo neosnovane napade in očitke zoper sedanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo, ko je ta kandidiral za predsedniško mesto. Šorli je tudi sam skušal postati predsednik vrhovnega sodišča, a ga sodniški kolegi pri tem niso podprli. Poglavitni očitek na kandidaturo Mežnarjeve je bila njena mladost in domnevno pomanjkanje izkušenj. Z letos dopolnjenimi štiridesetimi leti je najmlajša sodnica v zgodovini ustavnega sodišča. Ta starost je tudi minimalni pogoj za ustavne sodnike. V nagovoru poslancem po izvolitvi je Mežnarjeva dejala, da podporo razume kot »izraz zaupanja v znanje in sposobnost mlade generacije«. Poslance je nagovoril tudi Šorli in napovedal, da si bo prizadeval prepričati tiste, ki so vanj morda dvomili, in pridobiti njihove zaupanje.
Šorli in Mežnarjeva začenjata serijo sprememb na ustavnem sodišču, kjer se bosta v kratkem zamenjali dve tretjini sodnikov. Konec marca 2017 s sodišča odhajajo naslednji trije – Mitja Deisinger, Jasna Pogačar in Jan Zobec – konec aprila pa še Ernest Petrič.
