Vse bolj nepriljubljen naslednik karizmatičnega venezuelskega predsednika Huga Chaveza Nicolas Maduro skuša z novim izrednim dekretom usmeriti tokove osnovnih življenjskih dobrin, ki jih zdaj že notorično zmanjkuje v tej z naftnimi nahajališči najbolj obdarjeni latinskoameriški državi. Vojski zaupano preskrbovalno poveljstvo bo odslej bdelo nad nakupi, distribucijo in prodajo hrane, zdravil, izdelkov za osebno higieno in domačimi čistili, vodil pa ga bo obrambni minister Vladimir Padrino, ki bo imel nadzor nad vsemi vladnimi službami, pristojnimi za omenjene dejavnosti. Preskrbovalno poveljstvo bo lahko z ukazom prisililo tudi zasebna podjetja, da svoje proizvode po dirigiranih cenah prodajo državnim ustanovam, ki naj bi po nekakšnem sovjetskem vzoru poskrbele za »pravično porazdelitev« dobrin med prebivalstvo.
Discipliniranje, ne militarizacija
Manduro je vojsko v zagotavljanje preskrbovalne verige vpoklical na temelju že prej razglašenih izrednih gospodarskih razmer, s katerimi je Venezuela za nekaj tednov tudi močno omejila porabo električne energije. Ukrepa mu zato ni bilo treba predstaviti kongresu, ki ga po lanskih volitvah obvladuje opozicija in si prizadeva prek referenduma skrajšati njegovo vladavino. General Pedrino, ki je sodržavljanom pojasnjeval novo vlogo vojske v kriznih gospodarskih razmerah, je v nagovoru na državni televiziji nastopil kot član državne ekonomske komisije in dejal, da sprejeti ukrepi ne pomenijo militarizacije, ampak so stvar discipline.
Venezuelo je v sedanje pomanjkanje pahnilo drastično zmanjševanje cen njenega glavnega izvoznega blaga, nafte, v kombinaciji s hiperinflacijo, ki naj bi po ocenah mednarodnega monetarnega sklada letos presegla 700 odstotkov. Manduro težave pripisuje gospodarski vojni, ki da jo proti Venezueli vodijo ZDA s pomočjo domačih protisocialističnih sil in podjetij v njihovih rokah, ki z različnimi izgovori, povezanimi s pomanjkanjem repromaterialov in deviznimi težavami pri uvozu, ustavljajo proizvodnjo. Zaradi vseh teh težav je še bolj zacvetel črni trg, ki naj bi ga vojska tudi z nadzorom v najpomembnejših venezuelskih pristaniščih in tamkajšnjih skladiščih ter v javnih in nekaterih zasebnih podjetjih v osnovni preskrbi v čim večji meri onemogočila. Manduro je namreč zagotavljal, da bo preskrbovalno poveljstvo opravilo tudi s korumpiranimi državnimi uslužbenci, ki nujne življenjske potrebščine preusmerjajo k črnoborzijancem.
Da je položaj v preskrbi resnično kritičen, kaže podatek, da kar devetdeset odstotkov Venezuelcev ne najde poti do potrebščin, ki bi jih želeli kupiti, kar cene slednjih dviguje v nebo in s tem še hrani inflacijo ter poglablja gospodarsko krizo. Anketa univerze Simona Bolivarja je tudi pokazala, da povprečni državljan v vrstah za hrano prebije 35 ur na mesec. Pomanjkanje hrane in drugih življenjskih potrebščin je sprožilo že več množičnih ropanj trgovin z žrtvami v spopadih z varnostnimi organi, prejšnji teden pa po odprtju meje s Kolumbijo pravi eksodus čezmejnega nakupovanja. Po enajstih mesecih zaprtja meje med državama je Manduro odobril 12-urni prehod po mostu za pešce čez reko Tachira v Cucuto, kamor se je po milo, toaletni papir, zdravila in tudi hrano odpravilo kar 25.000 Venezuelcev.
