Mira in Mario Bender iz Kranja sta zjutraj v popolni tišini stala na obali Blejskega jezera in s kruhom hranila race. Brez besed sta nam ponudila kos in nakazala, naj ponavljamo za njima. »Včasih imava s sabo kosmiče ali koruzo,« je vendarle spregovorila Mira. »Pri zobozdravniku sva bila. Vedno prideva še k jezeru,« je pojasnila. Race in labode na Bled hodita opazovat že leta. »Letos imajo race manj mladičev. Je pa v okolici precej več vrabcev,« opaža.
Prijazni in nikoli sovražno nastrojeni gostitelji
Opazno navdušeni nad račkami so bili tudi otroci Shaka Mahroisa iz Savdske Arabije, ki na Bledu preživljajo daljši dopust. »Pri nas živali ne vidiš kar tako. Povsod je samo puščava in visoke stavbe,« pove s kančkom otožnosti. »Tudi ljudje so na Bledu zelo prijazni. Čeprav si žena lese zakriva z ruto, ji še nihče ni zabrusil česa sovražnega. V drugih evropskih državah je drugače,« je opozoril. »In tako mirno je tukaj. Nobene gneče, nobenih ljudi, ki bi brezglavo hiteli, okolica pa je čista in urejena. Neverjetno se mi zdi, da se z ženo lahko v miru in tišini opolnoči sprehajava okoli jezera.«
Čistoča in umirjenost kraja je presenetila tudi portugalsko družino Goncalves, katere člani so se v kavarni Park za slovo od Bleda sladkali s kremnimi rezinami. »Vsi, ki so že kdaj slišali za Bled, so nam svetovali, naj jo pokusimo, in ni nam žal. Res je nekaj posebnega,« je dejala mama Joana. V kavarni Park med poletjem prodajo kar 2.000 do 2.500 rezin na dan, pravi natakar Predrag Negovič.
»Naredili smo jih že gotovo več kot 14 milijonov,« je dejal in odvihral na teraso s polnimi rokami obloženih krožnikov. Goncalvesovi so nam medtem zaupali, da se bodo na Bled še vrnili. »Vsaj zaradi sankanja s Straže,« so nagajivo pripomnili otroci.
S poletnega sankališča na Straži so se že od daleč širili navdušeni vzkliki obiskovalcev. Glasno je vriskala tudi triletnica iz Moskve, ko je z rumenega vagončka sestopila z očetom Vladislavom Khansverovim. »Žal nam je, da smo kupili karto le za eno vožnjo,« je obžaloval.
Niso pa navdušeni čisto vsi, ki na vrhu hriba sedejo v sani, je opozoril tehnični vodja objekta Aleš Finžgar. »Nekateri si na vrhu premislijo,« je dejal. »Drugi pa uživajo na čisto poseben način,« je dodal in se spomnil starejše obiskovalke, ki je za spust potrebovala kar 17 minut, četudi običajno mine v dobri minuti ali dveh.
»Ni je bilo strah. Med vožnjo navzdol se je celo smejala in vzklikala. Povedala nam je, da je le tako zelo uživala, da si je užitke nekoliko podaljšala.«
V teh dneh, ko se poletna turistična sezona na Bledu bliža vrhuncu, sankališče našteje od 900 do 1100 voženj na dan. »Sicer pa imamo največ gneče takrat, kadar sonce zakrijejo oblaki in ljudje ne gredo na kopanje, medtem ko sankališče sredi sončnega vročega dneva včasih tudi sameva,« je dejal Finžgar.
»Jezero je tako blizu naselja!«
Oblaki in nekaj kapelj dežja pa s plaže v Zaki niso pregnali francoske družine. Njihovi trije otroci so se v jezeru kopali tako dolgo, kot da bi bili v topli kopeli v domači kopalni kadi. Mama Morgane Merlin se ni mogla načuditi, da je Bled prav tak kot na razglednicah. »Toliko zelenja je in jezero je tako blizu naselja,« je dejala. »Za Bled smo izvedeli od Francoza, ki živi v Sloveniji in razkriva najlepše in najbolj skrivnostne kotičke te države.«
Ker je Bled čaroben, sta si ga za obljubo večne zvestobe izbrala Mateja in Jože Potočnik s Koroškega. Ujeli smo ju tik pred odhodom na otok. Medtem ko so se svatje zabavali ob zvokih harmonike na pletni, sta nam razkrila, da sta par že celih 21 let in pol, potem pa sta se odpravila prizorišču življenjskega dogodka naproti.
Mladi veseljaki skoraj potopili čoln
Vodne užitke obiskovalci Bleda radi preživijo tudi na izposojenih lesenih čolnih, kar pa se lahko tudi zaplete, opozarja reševalec iz vode Martin Žmitek. Nekaterim namreč zgolj veslanje ne zadošča. »Pet mladih Angležev se je odločilo, da se bodo sredi jezera okopali. Poskakali so s čolna, a ga je zajela voda in se je skoraj potopil. V reševanje čolna sem se podal z drugim čolnom, navdušeni kopalci pa so srečno priplavali do obale«. Tudi sicer se reševalci iz vode pogosto dobro nasmejijo nenevarnim zapletom s čolni, predvsem kadar za vesla poprimejo začetniki, ki počnejo prav nasprotno od tistega, kar jim svetujejo v čolnarni.
Tudi pobiranje parkirnine ima veselo plat, nas je prepričala Andreja Mužan. »Ljudje pogosto rečejo, da je tukaj kot v pravljici.« Nad parkirninami se običajno ne pritožujejo, med tistimi, ki se, pa je več tujcev kot Slovencev. »Tudi parkirati znajo Slovenci veliko bolje od tujcev. Ti avtomobila zelo pogosto nikakor ne morejo spraviti med dve črti, ki označujeta parkirno mesto,« opaža.
Kaj pa stereotipi o glasnem nočnem življenju na Bledu? »Midva nisva nič slišala. Večer sva preživela na balkonu ter uživala v razgledu in pogovoru. To nama je zadostovalo,« sta povedala mlada Angleža Sean Weir in Ana Fernandez, ki po Evropi potujeta z vlakom.
