»Težave v italijanskih bankah ne predstavljajo akutne krize,« poskuša miriti šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem. Toda italijanska bančna kriza, ki sicer ni nova, je dodatni negativni pospešek dobila zaradi brexita. Delnice italijanskih bank so v Evropski uniji padle najobčutneje, s čimer se je zgolj še poglobila slaba finančna slika italijanskega bančnega sektorja. 360 milijard slabih kreditov, ki jih posojilojemalci verjetno ne bodo mogli nikoli v celoti vrniti (gre predvsem za posojila gradbeni, tekstilni in pohištveni industriji), je začelo obremenjevati italijanske banke vse od izbruha finančne krize.
Čeprav ti slabi krediti predstavljajo zgolj 18 odstotkov vseh kreditov v Italiji, obstajajo vendarle velike skrbi, da bi lahko morebiten stečaj katere od italijanskih bank vnovič povzročil negotovost v evroskupini, negativne posledice pa bi najprej občutili Nemčija in Francija. Italija je zdaj v podobnem položaju kot pred leti Španija.
Ker italijansko gospodarstvo okreva zelo počasi – Mednarodni denarni sklad je pred dnevi zmanjšal napoved letošnje gospodarske rasti v Italiji z 1,1 odstotka na manj kot odstotek –, to ne sprošča tudi pritiska na italijanske banke. Tretje največje gospodarstvo v Evropi tako postaja novi skrbnik Evropske unije. Če namreč ne bi uspela rešitev italijanskih bank, bi negativne posledice čutila vsa evroskupina. Italija je namreč za Grčijo njena najmočneje zadolžena članica – državni dolg znaša več kot 2000 milijard evrov.
Renzijev ozek manevrski prostor
Italijanska vlada s premierjem Matteom Renzijem se je znašla pred dilemo, kako rešiti slabe kredite v bankah in hkrati spoštovati evropska finančna pravila. Od začetka leta namreč države ne smejo bank več reševati na škodo davkoplačevalcev. Najprej morajo k sanaciji bank pristopiti delničarji in upniki, torej zasebni sektor.
Denar morajo poiskati na trgu ali pa odpisati dolgove, kar bi pa pomenilo tudi velike izgube zasebnih lastnikov bančnih obveznic. V rokah 60.000 zasebnikov je namreč kar tretjina do polovica 60 milijard podrejenega bančnega dolga. Ker se v Italiji bliža oktobrski referendum o ustavnih reformah, je reševanje bank postalo prvovrstno politično vprašanje.
Renzi želi na vsak način preprečiti, da bi država lahko le v skrajnem primeru s svojimi ukrepi posegla v reševanje bank – gre za tako imenovani bail-in postopek. A morebitna dokapitalizacija bank ne bi minila brez njihovega prestrukturiranja, ob čemer se banke ne bi mogle izogniti odpuščanju zaposlenih in odprodaji dela premoženja. Kljub temu ozkemu manevrskemu prostoru za ukrepanje premier Renzi pripravlja program državne pomoči za banke, za katerega zagotavlja, da bo v skladu z evropskimi pravili.
Ker evroskupini ni niti v najmanjšem interesu, da bi že ob prvi krizi prelomili svoja nova skupna pravila o reševanju bank, ima Renzi za iskanje odgovora na slabe kredite bank le omejene možnosti. Če bi evropska komisija denimo ugotovila, da zaradi slabih posojil državi grozijo sistemske težave v finančnem sektorju, bi lahko odobrila državno pomoč.
Paradoksalno sicer je, da Evropska centralna banka, ki za težave italijanskih bank ve že od pregleda iz leta 2014, zdaj Rim poziva h kršitvam novih bančnih pravil, namreč k državni pomoči bankam. Proti kršitvi sprejetih pravil reševanja bank sta se odločno izrekla tudi nemška kanclerka Angela Merkel in šef evroskupine Dijsselbloem. Tudi Slovenija po besedah finančnega ministra Dušana Mramorja ni naklonjena kreativnim rešitvam pri reševanju italijanskih bank, ki se soočajo s težavami. Treba se je držati obstoječih evropskih pravil, je dejal.
Ključno bo reševanje banke iz Siene
Največ se sicer špekulira, da bi v bail-in postopku morebitne izgube vlagateljev poskušali kompenzirati s pomočjo italijanskih državnih skladov. Nadaljnji razplet italijanske bančne krize je odvisen predvsem od rezultatov obremenitvenih testov bank, ki bodo objavljeni konec meseca. Ključno za nadaljnje poskuse reševanje italijanskih bank bo predvsem rezultat banke Monte dei Paschi di Siena.
Ta tretja največja italijanska banka in hkrati najstarejša banka na svetu (obstaja že 544 let) ima namreč kar za 45 milijard evrov slabih kreditov, njen zdrs v težave pa je predvsem povezan z nakupom banke Antonveneta leta 2007, za katero je odštela devet milijard evrov.
Evropska centralna banka zdaj na Monte Paschi pritiska, naj odpiše vsaj deset milijard slabih kreditov. Če bi banka to storila, bi izbrisali več deset tisoč malih vlagateljev, ki je kupilo okoli pet milijard podrejenega dolga banke.
Delež slabih kreditov glede na vse kredite
Svetovna banka
PODATKI
v odstotkih
40
Grčija
35
30
25
20
Italija
Irska
15
Portugalska
10
Slovenija
Španija
5
0
‘07
‘08
‘09
‘10
‘11
‘12
‘13
‘14
‘15
