Srbski pravoslavni verniki v Beli krajini so včeraj v vasici Miliči praznovali zanje poseben dogodek – konec prenove ene od dveh pravoslavnih cerkva v teh krajih. Praznik se je odvijal ravno na god svetnikov Petra in Pavla, po katerih cerkev nosi ime. »Za nas je pomembna stvar, da smo lahko prenovili streho, da bomo cerkev lahko še naprej uporabljali in da jo lahko tudi pokažemo turistom,« je povedal Simo Selaković, predsednik pravoslavne cerkvene občine v Marindolu.
Brez pomoči donatorjev bi prenova morala počakati
Selaković je dejal, da so se prenove cerkve lotili pred nekaj leti, ko so postopoma prenovili fasado, zvonik in del strehe, sedaj pa so v celoti prenovili streho, ki so jo pred tem morali krpati, saj je puščala. Prenova cerkve, ki je v registru kulturne dediščine vpisana kot spomenik lokalnega pomena, je po Selakovićevih besedah stala okrog 60.000 evrov, ki jih verniki, ki vsako prvo nedeljo v mesecu obiskujejo bogoslužje v tej cerkvi, sami niso mogli zbrati.
»Najprej smo mislili, da bomo morali s prenovo počakati še kakšno leto ali dve, ker toliko denarja sami nismo mogli zbrati. Potem pa so nam pomagali prijatelji, ki so v Ljubljani organizirali donatorsko večerjo. Na njej so zbrali več kot 20.000 evrov, brez katerih bi težko dokončali prenovo,« je priznal Selaković, na večerji pa naj bi v dobrodelne namene z nakupom slike največ odštel košarkarski as Goran Dragić. »Donacije smo dobili tudi od donatorjev iz Kanade, Novega Sada, vseh mogočih koncev. Ljudje so res pokazali voljo, da jim je do pomoči pri obnovi,« je bil zadovoljen Selaković.
Uskoška dediščina je pomembna in dragocena
»Časi so se spremenili in vesel sem, da so se. Sedaj se nihče več ne sramuje svoje identitete, ljudje so začeli spoštovati svojo dediščino in jo imajo radi,« je pojasnil Boro Spasojević iz Črnomlja in dodal, da po njegovem mnenju ljudje, ki ne spoštujejo svojega porekla in svoje dediščine, ne morejo spoštovati drugih ljudi in njihove dediščine.
Zgodovina pravoslavcev v Beli krajini se je pisala od približno 16. stoletja naprej, ko so se kot begunci v času turških vpadov naselili v te kraje, zato se jih je prijelo ime pribegi ali uskoki. Konservatorska svetnica mag. Marinka Dražumerič iz novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je poudarila, da je ohranjenost uskoške dediščine »pomembna in dragocena kulturna dediščina Bele krajine, ki postaja vedno bolj prepoznavna tudi v današnji multikulturni Evropi«.
Potomci uskokov so kljub asimilaciji ohranili nekatere »specifične značilnosti svoje materialne, socialne in duhovne kulture, med drugim tudi pravoslavno veroizpoved, vezano na obrede v obeh cerkvah (ki potekajo v srbskem jeziku, op. a.),« je povedala Dražumeričeva, ki upa, da bo v prihodnosti na vrsto za strokovno prenovo prišel ikonostas v cerkvi v Miličih, ki ga je naredil podobarski mojster Jernej Jereb iz Metlike.
Pokopališče so umaknili v gozd
Cerkve svetega Petra in Pavla v Miličih pa ne odlikuje le bogata dediščina, temveč tudi prostor. Cerkev stoji na manjši vzpetini le streljaj od belokranjske rečne lepotice Kolpe. Prostor okrog cerkve je nekoč dopolnjeval bogat lipov gaj, ki pa se ni v celoti ohranil, ker so drevesa začela propadati. »Pred leti je bilo posajenih nekaj novih lip, ki obetajo, da se bodo ponovno razrasle v gaj,« je optimistična Dražumeričeva. V bližini je tudi vaško pokopališče, ki kaže, da so Miliči ime dobili po najbolj pogostem priimku na tem območju. Lega pokopališča je nekoliko nenavadna, saj se nahaja nekaj sto metrov stran od cerkve v objemu gozda. Uradne razlage, zakaj je pokopališče umaknjeno od cerkve, ni. A Spasojeviću in Dražumeričevi so domačini povedali, da naj bi bilo pokopališče tam, da ga kdo ne bi oskrunil.
