Razlogi, zakaj se sicer majhen delež staršev pri nas izogiba zdravstvenim ustanovam, so različni. Nekateri ne želijo, da bi otroka cepili, drugi morda na vabilo res pozabijo. Tretji so prepričani, da svojega otroka sami najbolje poznajo in bodo zdravnika že obiskali, ko bo zbolel ali se poškodoval. Nekaj je zagotovo tudi takšnih, ki želijo prikriti svojo stisko, ki je povezana bodisi z nasiljem bodisi z alkoholom ali čim drugim.
Vendar pa pravica do preventivnega varstva otrok pripada izključno otrokom in ne njihovim staršem. Tisti, ki jo iz katerega koli razloga zavestno zavračajo, s tem zanjo prikrajšajo svojega otroka, ki je sam ne more uveljaviti. Bodo sami prevzeli odgovornost za otrokovo morebitno slabšo kakovost življenja ob pozno ugotovljeni kronični bolezni? Se mu bodo opravičili za neomogočanje dobrega učnega uspeha in neuresničitev poklicnih želja, če se bo izkazalo, da je bil otrok vse življenje naglušen?
Mnogi tega ne bodo storili, raje bodo, paradoksalno, s prstom pokazali na – pomanjkljiv sistem. Ljudje imamo s sistemi v Sloveniji velike težave. Kar naprej ugotavljamo, da niso povsem po naši meri, za kar radi okrivimo birokrate iz pisarn, ki naj bi bili njihovi snovalci. Tako imamo na primer v Sloveniji unikaten sistem vrtčevske in šolske prehrane, ki ga starši otrok iz šol in vrtcev precej pogosteje kritizirajo kot hvalijo. In to kljub temu da so obroki sestavljeni na podlagi strokovnih smernic, ki zagotavljajo, da je otrok vsaj del dneva deležen ustrezne prehrane. Kot se pogosto izkaže iz anket o zadovoljstvu, šolsko prehrano najpogosteje grajajo starši, ki si v družini le redko skuhajo pravo kosilo...
Kljub vsemu smo v Sloveniji prepričani, da se na sisteme zelo dobro spoznamo. Natančno na primer vemo, kakšnega potrebujejo denimo v oddaljeni Afriki, ko se zdrznemo ob podatku, da tetanus vsake tri sekunde vzame življenje enega otroka. Potrebujejo zdravstveni sistem, takšnega s cepljenjem, ki bi preprečevalo za njihove razmere smrtonosno bolezen. Podobnega, kot ga imamo pri nas, v razvitem svetu, kjer so po njegovi zaslugi mnoge bolezni, ki bi nam lahko bile nevarne, izginile.
Zagotovo tudi posodobljen sistem preventive ne bo zavaroval vseh otrok pred nasiljem med štirimi stenami. A če bo deloval tako, kot je na svoji koži občutil naš sogovornik, bo marsikateri otrok prav zaradi tega varnejši: »Hči si je roko poškodovala pozimi pri drsanju in peljali smo jo na urgenco. Zgrožen sem bil, ko so nam začeli postavljati nenavadna vprašanja. Namigovali so na to, da sem bil do hčerke nasilen. Jezil sem se. A medtem ko so dekličino roko oskrbeli, sem malo razmislil. Na koncu sem se jim za sum, da sem jo morda sam pretepel, čeprav so ugotovili, da je bil neutemeljen, zahvalil. Tako bodo reagirali tudi, ko bodo oskrbovali roko pretepenega otroka,« je pomirjen dejal.
