Res je, v glasbi iščem svobodo, kar so spoznali tudi glasbeni kritiki ter nam namenili ugodne ocene. Naša glasba je kompleksna in združuje različne zvrsti, nekatere bolj, druge manj sorodne med sabo. Trenutno smo v fazi, kjer lahko nastopamo v jazzovskih, rockovskih, noiserskih in psihedeličnih klubih, kar je z vidika odpiranja proti različnim glasbenim zvrstem dobro za vse nas. Vsak lokal je za nas ustrezen in neustrezen, in čeprav kdaj kam ne spadamo, radi igramo povsod.
Torej se lahko strinjamo, da je svoboda tisti izhodiščni poriv, ki žene vaš projekt?Če dobro pomislim, svoboda niti ni najprimernejši izraz za celostni vpogled v Sudoku Killer. V osnovi gre za raziskovanje, za pomikanje v smeri svobode, vendar je pot do tja tlakovana s krajšimi, a vodenimi igrami in medigrami, kjer so vloge vnaprej določene. Dovoljujemo si, da nas zanese, a tudi vemo, kje in kdaj se moramo vrniti v skupinski špil. Zatorej svoboda ni najbolj primeren izraz, prej tesnoba. Naša glasba izhaja iz občutka tesnobe, ki mora iz nas.
V italijanski jazzovski reviji Musica Jazz so pred kratkim zapisali, da je v Italiji končno vzniknil projekt, ki eksperimentalne motive črpa iz »jeze«. Kje se slišite v očitno dokaj homogenem domačem okolju?Značilnost naših špilov je, da so minimalistični, zelo temačni. Vse je umazano in surovo, kar v ljudeh vzbuja določene občutke nelagodja, obliko stiske. Po teh prvinah smo postali prepoznavni, po teh prvinah nas cenijo in po teh prvinah se ločimo od vsega, kar se pod terminom jazz pojmuje v Italiji. Ali če povem bolj slikovito: ljudje z naših koncertov odhajajo s precej manj volje do življenja, kot so prišli nanj. Uglasbiti znamo temne plati bivanja civilizacije, a ne s stališča, da bi namigovali na kar koli usodnega, temveč ravno narobe: odrekamo se zanikanju temnih plati, s čimer hočemo ljudi prepričati, da začnejo razmišljati o obstoju.
Po uspešnem in čislanem prvencu je kar težko verjeti, da ste potrebovali celih pet let za njegovo nadaljevanje. Zakaj tako dolg premor?Skupino dojemam kot družino in najpomembnejši je človeški odnos znotraj nje. Ta proces ni takojšen, zanj je potreben čas, da se vezi učvrstijo, da skupina ljudi oblikuje družinske odnose. Vsakdo postane enakovreden člen, a je tudi nadomestljiv, če pride do konflikta. V vmesnem času je tako prišlo do »smrti« v družini, saj smo se sprli s saksofonistom, s katerim nismo več v dobrih odnosih. Poiskati smo morali novega saksofonista in sprva z varne razdalje opazovati, kako se bo ujel v že oblikovano kemijo med nami tremi. Potrebovali smo čas, da smo se na novo prilagodili drug drugemu, a hkrati z njegovim prihodom tudi malce preoblikovali zvok.
V spremni besedi omenjate, da je na aktualni album močno vplivala glasba Nirvane, s čimer je razumeti njegovo temačnejšo plat od prvenca.Nirvani se nismo poklonili glasbeno, ker je kaj takšnega povsem nemogoče, saj je bend izvajal drugačno glasbo od naše. Izbrali smo čustveni poklon. Z albumom sem namreč poskušala sporočiti predvsem to, kar sem občutila med poslušanjem njihovih albumov In Utero in Incesticide. Vzdušje teh dveh je namreč precej temačnejše od predhodnika Nevermind. Mislim na tisti tesnobni, eksistencialistični krik, ki vpije iz Cobainove glasbe. Na trenutke me je preletel občutek, da sem ga zaslišala, in njegova barva me je vodila pri pisanju glasbe za Infanticide.
Vaša glasba deluje tudi zelo filmično. Verjetno Italijani, četudi bi hoteli, ne morete mimo maestra Ennia Morriconeja in njegovih učencev.Filmska glasba je že od nekdaj moj velik navdih, saj zgradba skladbe ni sama sebi namen, ampak je povezana z izbranimi podobami na filmskem traku. Vse moje skladbe v svojem pravem bistvu slikajo neko zgodbo, tako da skladba v prenesenem pomenu ni abstraktna sama po sebi, temveč kulisa svojevrstnemu domišljijskemu filmu, ki se odvija v moji glavi. Partiture Ennia Morriconeja zame predstavljajo velik navdih, prav tako pa obožujem tudi čarobno filmsko glasbo Angela Badalamentija in Nina Rote.
