Večina resnih vrtnarjev ima zalivalno cev ali namakalni sistem, vendar je treba nekatere rastline kljub temu zalivati z zalivalko. Čeprav je zalivalka luksuz, saj bi namesto nje lahko uporabljali katero koli posodo, steklenice, embalažo od pralnih praškov in podobne reciklirane predmete. Ne nazadnje lahko preluknjate dno pločevinke in škropite kot s pravo zalivalko. Toda slika popolnega vrta ni dokončana, če na njej ni zalivalke, in to že vse od 17. stoletja, ko so se pojavile prve vrtnarske zalivalke.
Idealna je petlitrska
Seveda je tu nemudoma vprašanje, kakšna naj bo zalivalka. Mnogi vrtnarji imajo na to le en odgovor: ne pretežka. V tej kategoriji brez konkurence zmaga petlitrska plastična zalivalka, ki je lahka tudi, če je napolnjena z vodo. Je malo manjša kot standardna desetlitrska zalivalka, a se z njo lažje manevrira med zalivanjem. Med pomembnejše lastnosti, ki jih mora imeti zalivalka, spada tudi to, da voda, medtem ko jo nosimo, ne pljuska čez rob. Kar pomeni, da mora biti oblika zalivalke taka, da voda ne pljuska, a hkrati prave oblike in velikosti. Odprtina mora biti tudi dovolj velika, da notranjost zalivalke lahko očistite – en sam list, ki bo vztrajal v notranjosti, namreč lahko popolnoma zamaši cev. Pri zalivalki je pomembno še, da se nastavek za škropljenje lahko odstrani, tako da lahko zalivamo tudi neposredno iz cevi. Ni namreč dovolj, da rastline poškropimo le površinsko, v poletni vročini je potrebno tudi močnejše zalivanje s curkom, saj tako voda prodre globlje do koreninskega sistema. Ker je polna zalivalka težka, je pomembno tudi, da je ročaj prilagojen nošnji, omogočati pa mora tudi, da z zalivalko med zalivanjem lahko manevriramo, kar je denimo še posebno pomembno pri zalivanju paradižnikov, da po nepotrebnem ne škropimo listov.
Plastične ali pocinkane
Kar zadeva izbiro materiala zalivalke, je tako, da so kovinske seveda lepše in trpežnejše, a so, kot rečeno, težje. Debate o tem, katere so kakovostnejše, kar zadeva dolžino uporabe, pa so vedno neodločene. Plastične lahko hitro počijo, še posebno če z njimi nismo nežni. Toda tudi kovinske lahko začnejo curljati po varih, čeprav je večina kovinskih zalivalk pocinkanih, se pravih zaščitenih proti rji. Med materiali za zalivalke je seveda tudi baker, a bakrene zalivalke so bolj ali manj le retro vrtni okras.
Kar zadeva cene in izbiro zalivalk, te segajo od nekaj evrov do nekaj deset evrov. Za rolsrojs med zalivalkami veljajo zalivalke haws, ki jih je leta 1886 izumil kdo drug kot Britanec John Haws, ki je v patentu svoje zalivalke zapisal, »da je novo inovativno obliko zalivalke mnogo lažje nositi, z njo lažje zalivati in jo lažje čistiti«. Res so unikatne oblike in anglosaksonski vrtnarji prisegajo, da so najboljše, uporabljajo pa jih denimo v newyorškem botaničnem vrtu. Kupi se jih lahko tudi pri nas.
